Za nami je 22. ljubljanski maraton. Letos sem predvsem zadovoljna, da mi je brez večjih težav uspelo preteči polovičko, se pravi 21km. Moram priznati, da sem šla na start z zelo tesnobnimi občutki in s strahom, saj zadnje tri mesece praktično nisem nič migala, kaj šele tekla. Se pravi, teči sem šla čisto "na suho". Dva tedna pred tem pa sem povrhu vsega prebolela še virozo, ki me je precej oslabila.
Tolažila sem se z mislijo, da, če mi je pred tremi leti v Firencah uspelo z išiasom preteči 42km, bom pa ja tudi tole polovičko. Le s časom se ne smem obremenjevati.
Tako kot lansko leto, sem se tudi letos na maraton prijavila preko zavarovalnice Vzajemna in njihovega kluba Varuh zdravja, katerega članica sem. Z njimi se splača teči, saj delno subvencionirajo štartnino, dajo nam tekaško majico in po teku topel obrok. Pred tekom je bilo organizirano skupinsko fotografiranje, ki pa sem ga letos zamudila, saj so s fotografiranjem zelo pohiteli. Res, da sem na dogovorjemo mesto prišla minuto prekasno, kot je bilo dogovorjeno, pa vendar...
Štart je bil kot vedno veličasten. The strojmachine nam je narekoval tempo in povzročal mravljince po telesu, predvsem pa mi je vlival optimizem in dvigal razpoloženje.
Prvi štirje kilometri so hitro minili, razpoloženje je bilo optimistično in lepo, tesnoba je minila. Žal ne za dolgo, saj sem v Bežigradu pri izvozu na obvoznico zagledala tekača, ki so ga oživljali. V trenutku se je tesnoben občutek povrnil in me spremljal še nekaj časa.
Prvih deset kilometrov sem odtekla brez težav, nato pa so noge kar naenkrat postale težke kot svinec. Da bi pridobila zopet nekaj energije, sem pojedla en gel, dva koščka čokolade in popila kozarec vode. K sreči je to pomagalo, s tekom sem brez večjih težav nadaljevala. Tako kot vsako leto, se je kriza zopet pojavila na Večni poti. Ob vznožju vzpetinice, ki je tam, sem se morala za trenutek ustaviti, tekaški korak pa sem zamenjala s hojo. Nestrpno sem čakala na okrepčevalnico, za katero sem vedela, da mora biti nekje blizu. Končno sem jo zagledala in si kar malo oddahnila. Tudi tukaj sem pojedla en gel, dva koščka čokolade ter popila kozarec energijskega napitka. Zopet je šlo malo lažje naprej.
Z veliko samomotivacije in še več trme mi je s časom 2:03:48 uspelo priteči čez ciljno črto. Bila sem zadovoljna sama s seboj. Vesela sem bila tudi, da mi je uspelo priti v cilj pred prvo uvrščenim maratoncem. Predvsem pa sem (bila) vesela, da sem prišla v cilj brez poškodb in s svojimi nogami. Vsi žal niso imeli te sreče. Toliko reševalnih intervencij kot letos, nisem videla še nikoli. Le kilometer pred ciljem so v reševalno vozilo nalagali tri fante, kasneje sem izvedela, da sta dve osebi potrebovali reanimacijo - eno od njiju sem žal videla tudi jaz. Ves čas teka so se v daljavi slišale sirene reševalcev. Grozljivo.
Še vedno se sprašujem, kaj se je dogajalo, zakaj je imelo toliko tekačev težave. Ob vsem tem sem se zamislila tudi sama nad sabo in nad svojim neodgovornim ravnanjem. Saj veste, brez treninga sem šla na polmaraton, ker mi je bilo žal štartnine. Na začetku sem pozabila povedati, da sem jo poskusila prodati komu drugemu. Žal nisem bila uspešna, zato sem šla teči.
Mogoče se staram in zato več razmišljam o stvareh, na katere pred leti tudi pomislila nisem. Ob pogledu na reanimacijo tekača za Bežigradom sem pomislila na prijateljico Cvetko, ki se je pred dvema letoma v Palmanovi "na novo rodila". Po pretečem polmaratonu se je namreč tudi ona zgrudila in so jo morali oživljati. K sreči je bilo reševalno vozilo z defibrilatorjem v bližini. Žal od takrat nič več ne teče. Moram priznati, da jo zelo pogrešam, saj me je s svojim entuziazmom vedno dodatno motivirala za tek. Poleg tega je vedno dobra družba.
Ja, hitro lahko prestopimo na drugo stran. Ta trenutek si prisoten, že naslednji pa te ni več. Takšne in podobne misli so mi šle letos po glavi. Da o: "a mi je blo tega treba", sploh ne govorim.
Ne me narobe razumeti, tek imam kljub temu / vsemu rada. Le tokrat nisem bila razpoložena in pripravljena nanj. Drugič bo bolje. Že delam na tem. :-D
