Pojem v dežju

Že zjutraj je v O Porriñu, kjer sva prespala, na vso moč deževalo, tako da smo vsi na plano potegnili svoje palerine. Najprej sva še malo cincala in upala, da se bo zvedrilo. Ker s tem ni bilo nič, sva se le podala počasi na pot. Vreme se je tekom dopoldneva ves čas spreminjalo, tako, da sva si palerino ves čas oblačila in slačila.

Včeraj sva prečkala portugalsko - špansko mejo. In od kar smo s Portugalske prestopili v Španijo, se ni spremenila samo ura, temveč tudi oznake. Rumenim črtam so se pridružili tudi znaki s školjkami in stebrički, ki jih na Portugalskem ni bilo.

Kar se tiče oznak, jih je bilo danes zelo malo. Nekajkrat sva se celo spraševala, ali sva sploh še vedno na pravi poti. K sreči sva bila.

Danes sva se namestila v občinskem albergu v Redondeli. Očitno je kar popularen, saj so v naši sobi vse postelje zasedene. Se že veselim noči, saj bo po vsej verjetnosti zelo živahna. Najbrž bomo nažagali drva za celo prihodnjo zimo.

Zame sta v albergu pomembni dve stvari: udobna postelja in vroč tuš. Za posteljo bomo še videli kakšna bo, nad tušem pa sem bila zelo razočarana.

Kot prvo, ne maram takšnih, ki so namontirani na steno, saj potem od tebe zahtevajo, da izvajaš razne joga asane pod njim, če se želiš vsepovsod dobro umiti.
Kot drugo, se voda odpre s pritiskom na gumb in se potem tudi zelo hitro zapre in posledično porabiš trikrat več vode in časa,  saj ne počneš drugega, kot pritiskaš na gumb.
Kot tretje, pri takšnem tušu sploh ne moreš regulirati temperature vode, temveč se moraš zadovoljiti s takšno kot je. Ponavadi je zame premrzla. Tudi tokrat je bila.

Žal lahko takšne tuše pričakujem tudi v naprej, saj so Špancem očitno zelo všeč. Še dobro, da zunaj pogosto dežuje, da lahko pojem v dežju, ker pod tušem nimam ne časa, ne volje.