Včeraj je bil do sedaj zame najlepši dan na tem caminu. Pot je bila, za razliko od prejšnjih dni, precej bolj pohodniku prijazna in pokrajina slikovita. Hodila sva skozi majhne, lepo urejene vasice in njive ter vinograde. Še vedno so naju ves čas prehitevali kolesarji, ki iih nikakor ni zmanjkalo.
Kljub temu, da ponoči nisem spala najbolje, saj me je pol noči precej zeblo (v drugi polovici sem končno iz nahrbtnika potegna spalno vrečo in se pokrila še z njo), sem bila zjutraj polna energije in pripravljena na nove dogodivščine. Fernandin mož nam je pripravil zajtrk, da nismo odšli lačni na pot in nam v potne liste pritisnil žig.
Tokratna končna destinacija je bilo mestece Ponte de Lima, do katerega je bilo treba hoditi le 18 km. Zdelo se mi je, da sva do njega prispela kot bi mignil. V bistvu mi je bilo žal, da se je pot za ta dan zaključila.
Ker so albergo odprli šle ob 16h, midva pa sva v mesto prispela že ob 12.30, sva se odločila, da poskusiva najti kakšno drugo namestitev. V turističnem centru nama je prijazna uslužbenka našla sobo s kopalnico po sprejemljivi ceni 35€. Na koncu se je izkazalo, da imava na voljo celo stanovanje in to čisto v centru mesta.
Da sva se odločila za takšno namestitev pa je bil še en razlog. V mestu je bil ravno festival, katerega sva se želela udeležiti. Zvečer ob 22h se je obetal zanimiv koncert, ki se ga ne bi mogla udeležiti, če bi spala v albergu, saj se tam vhodna vrata ob 22h zaklenejo in ne moreš ven niti notri. Marko si je res želel na koncert, meni pa je bilo precej vseeno oz. sem vedela, da se mi ne bo ljubilo iti. In v resnici je bilo tako. Jaz sem šla spat, Marko pa na koncert. Zjutraj je imel potem malenkost težavo vstati, a jo je z malo truda premagal.
Čez dan sva hodila po mestu in se udeležila pokušine lokalnega vina imenovanega vhino verde. To je bolj sveže vino, ki nima potenciala za staranje. Pri lokalcih je zelo popularno.
Tudi danes je bila pokrajina lepa in zanimiva. Premagati sva morala 400 m nadmorske višine, kar pa nama ni predstavljalo problema. Tudi danes se mi je zdelo, da sva hitro prispela na cilj v vas Rubiães.
V albergu smo se zopet zbrali na kupu vsi, ki se že nekaj dni srečujemo: Nemka, Portugalec dva Francoza in Nizozemka, danes pa se je druščini pridružil še Američan. Skupaj smo v pralnem stroju oprali perilo in šli na večerjo v bližnjo restavracijo.
Danes ponoči bom morala ponovno uporabiti čepke, saj nekateri že sedaj veselo vlečejo dreta. Večina namreč že spi. Tudi jaz se jim bom počasi pridružila.
Za jutri pa držite pesti, da ne bo preveč deževalo. V naslednjih dneh nam namreč napovedujejo dež. Najslabše naj bi bilo v sredo. Upam, da so se zmotili.
Kakor koli, vsem skupaj želim lahko noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar