Manuel

V ponedeljek naju je pred hostel prišel iskat prijatelj Manuel, s katerim sva se spoznala pred dvema letoma na Caminu. Peljal naju je naokrog po Portu in nama ga malo razkazal. Med drugim smo šli tudi do obale, kjer mi je bilo res všeč. Žal mi je bilo, da nisem imela s seboj kopalk in brisače,  ker me je zelo mikalo, da bi se pognala med valove, kljub temu, da morje ni ravno toplo. Morala sem se zadovoljiti z namakanjem nog do kolen.
 

Med sprehajanjem po obali smo si privoščili lahno kosilce. Naročili smo školjke in solato. Njami, za vse prste oblizniti.
 

Sredi popoldneva naju je Manuel odložil v centru, saj je imel poslovni sestanek, zvečer pa smo bili dogovorjeni za večerjo. Med tem časom sva si ogledala tako imenovano najlepšo knjigarno na svetu Livraria Lello ter se povzpela na stolp -Torre dos Clérigos. Stolp je impresivna zgradba, zgrajena v 18. st. Visok je 75 m in je prepoznavni znak  mesta.
 

Zvečer naju je Manuel zopet pobral pred hostlom in naju odpeljal v restavracijo z morsko hrano. Ne vem kako se mu bova kdaj oddolžila, saj naju je kraljevsko pogostil. Za predjed smo imeli gamber, gamberone, raka in nekaj, česar nisem še nikoli videla ne okusila. Po portugalsko se imenuje "parcebes". Na povezavi si lahko preberete, kako te živali nabirajo in kakšna je cena. Malo me je vse skupaj šokiralo. Ne vem, če bi jih s takšnim užitkom jedla, če bi se zavedala vseh dejstev.

Kot sem rekla, je bila to predjed. Ker potem je sledila še glavna jed. Riba s krompirjem in špinačo. Zraven smo popili dve buteljki belega vina. A je treba posebej omeniti, da sem bila na koncu sita kot le kaj? Sladico smo izpustili, se je pa prilegla skodelica čaja.

Naslednji dan (v torek 7.6.) smo se ponovno sestali. Tokrat smo se skozi mestni park sprehodili do obale, kjer smo zopet poklepetali, si privoščili sladoled in kozarec vina. Na kosilo smo odšli v pivnico Cufra, kjer sva morala poskusiti enega izmed top 10 sendvičev na svetu z imenom Francesinha. Če vas zanima kaj več o tem slavnem sendviču, preberite na povezavi. Je pa res odličen in zeloooo nasiten.

Po kosilu smo se poslovili in odšli vsak na svoj konec. Upam, da se še kdaj kje srečamo.

Zvečer sva se odpravila k reki. Hotela sva podegustirati portovec v kateri izmed kleti, pa sva bila prepozna, saj se večina zapre ob 19h, midva pa sva tja prispela kasneje. Nisva se preveč sekirala, saj si bova degustacijo lahko privoščila ko se vrneva iz Santiaga.
 

Vsedla sva se v enega izmed lokalov na  Cais da Ribeira - rečem obrežju in si naročila kozarec portovca. Moj je bil star oz. v sodu 20 let, Markov pa 10. V okusu ni bilo zelo veliko razlike, je bil pa moj precej bolj blag, alkohol ni tako silil v ospredje kot pri Markovem. V miru sva "žulila" vsak svoj kozarec in uživala v spokojnem večeru. Z nasprotnega brega se je slišala glasba pevca, ki sva ga že v ponedeljek poslušala in se nama je zdel odličen. Odlično je imitiral Franka Sinatra. Kljub temu, da nama je bilo zelo lepo, sva se ob 22.30 počasi odpravila "domov". Zjutraj naju je čakal Camino Portugués, morala pa sva še spakirati in se odjaviti iz hostla.