Santiago de Compostela

V nedeljo sva okrog 15h prispela v Santiago. Prihoda v mesto nisva doživela tako intenzivno kot prvič. V veliki meri zato, ker v bistvu sploh nisva vedela, da sva že v Santiagu. Nikjer ni bilo table, ki bi označevala začetek mesta. Sem bila kar malo razočarana.

Na trgu pred katedralo sva sedla na tla in opazovala romarje, ki so prispeli na cilj ob podobnem času kot midva. Bilo jih je zelo zabavno opazovati. Nekateri so zelo burno doživljali svoj prihod in zraven vriskali, se smejali, se objemali, skakali, prepevali. Drugi pa so mirno, tako kot midva, obstali pred katedralo in najbrž čutili notranji mir ter zadovoljstvo, da so prispeli na cilj. Verjamem, da je bil marsikdo tudi žalosten, da je vsega konec, sigurno pa bi se našel tudi takšen, ki ob prihodu ni v sebi občutil ničesar, le praznino.
Jaz osebno, sem po eni strani čutila olajšanje, da je konec, hkrati pa tudi kanček žalosti. Vsekakor pa sem bila notranje zelo umirjena.

Po kakšni uri sva poiskala urad za shranjevanje prtljage, kjer dela lastnica stanovanja, pri kateri sva najela sobo. Izročila nama je ključe stanovanja in povedala kaj v stanovanju lahko uporabljava oz. kje kaj najdeva.

Preden sva se odpravila proti stanovanju pa sva šla še po najini composteli. Urad za podeljevanje so prestavili drugam, tako da sva ga morala še poiskati. Vendar sva ga hitro našla. Tam sva srečala tudi nekaj znanih romarjev, ki so že dobili svojo compostelo.
Vrsta je bila precejšnja. Mislim, da sva čakala v vrsti cca. pol ure, preden sva dobila v roke uradni dokument, ki potrjuje, da sva prehodila najmanj 100 km. Tokrat si nisem kupila še tiste, na kateri piše, da sem prehodila cca. 240 km.

Zvečer sva se udeležila sv. maše,  na kateri pa tokrat niso uporabili botafumeira. Škoda, ker je res zanimivo videti, ko ga zanihajo preko cele cerkvene ladje.

Po maši je bil na trgu koncert pihalnega orkestra. Prav prijetno je bilo sesti na stopnice, ki so služile kot tribuna in prisluhniti temperamentnim španskim melodijam. Najbolj me je navdušila mlada bobnarka, ki je imela pri nekaterih skladbah zelo pomembno vlogo in veliko dela z udrihanjem po različnih bobnih.

Proti koncu koncerta sta k nama prisedla Annemarie in Antoine. Po koncertu sta nama svetovala, kam naj greva na večerjo. Priporočila sta nama samostan Seminario Mayor, v katerem strežejo romarske menije.
Zelo nama je bil všeč ambient, še bolj pa hrana in odlična postrežba. Tokrat sva prvič (in predzadnjič) pri obroku dobila celi steklenici vina in vode. Hrana je bila zelo okusna.

Po večerji sva se odpravila proti stanovanju, ki pa je bilo zame precejšnje razočaranje. Zelo me je spominjalo na naše študentsko stanovanje na Gorkičevi. Tudi to je bilo v enakem ubogem stanju, kar se opreme tiče in prav tako zanemarjeno. Vseeno sem, kljub relativno nizki ceni, pričakovala malo več.
Ob takšnih situacijah sem vedno enako presenečena in mi ni jasno, kako lahko ljudje dajejo brez slabe vesti v najem takšne "luknje". Jaz tega ne bi zmogla. Ena izmed redkih dobrih stvari je bil pralni stroj, v katerem sem lahko oprala najino perilo. Rjuhe na postelji pa so bile, hvala bogu, tudi čiste.

Včeraj sva preživela ležeren dan v mestu. Končno sva si bolj podrobno ogledala katedralo. Še vedno jo obnavljajo, zato je glavni vhod še vedno zaprt, niti si ne moreš ogledati slavnega pročelja. Oziroma, lahko bi si ga po dogovoru in proti plačilu. Pa se nisva odločila za to varianto.

Kljub temu, da nisva počela ničesar posebnega, je dan zelo hitro minil. Dopoldne sva zopet naključno srečala Annemarie in Antoinea. Dogovorili smo se,  da gremo zvečer ob 20.30  še zadnjič skupaj na večerjo v samostan.

Ob dogovorjeni uri smo se dobili v atriju samostana. Tam smo srečali še nekaj znancev s poti, s katerimi smo malo pokramljali in se skupaj pošalili. Med drugim tudi Nizozemko Mario, ki se nas je neizmerno razveselila. Nihče od nas ni pričakoval, da se bomo še kdaj srečali. Pridružila se nam je pri večerji,  da smo še malo poklepetali.
Po večerji pa smo se poslovili in odšli vsak svojo pot. Ob slovesu sem bila kar malo žalostna. Mogoče se s kom še kdaj kje srečamo, nikoli se ne ve.

Danes sva na poti proti Portu. Potujeva z vlakom. Smešno je, ko z vlaka opazujem kraje, po katerih sva več dni hodila, sedaj pa jih bomo v eni uri prevozili.