Tik tak tik tak ure bežijo, dnevi kot sekunde se zdijo...

Od moje zadnje objave je minilo že skoraj eno leto. Ne morem verjeti!! Še dobro, da se zopet odpravljam na počitnice, da bom lahko zopet kaj zanimivega napisala. Kam se odpravljam? V slikovito Andaluzijo. Se vidimo tam! ;)

Vir: First Minute OLYMPIC TRAVEL

A mi je blo tega treba in 22. ljubljanski maraton

Za nami je 22. ljubljanski maraton. Letos sem predvsem zadovoljna, da mi je brez večjih težav uspelo preteči polovičko, se pravi 21km. Moram priznati, da sem šla na start z zelo tesnobnimi občutki in s strahom, saj zadnje tri mesece praktično nisem nič migala, kaj šele tekla. Se pravi, teči sem šla čisto "na suho". Dva tedna pred tem pa sem povrhu vsega prebolela še virozo, ki me je precej oslabila.
Tolažila sem se z mislijo, da, če mi je pred tremi leti v Firencah uspelo z išiasom preteči 42km, bom pa ja tudi tole polovičko. Le s časom se ne smem obremenjevati.
Tako kot lansko leto, sem se tudi letos na maraton prijavila preko zavarovalnice Vzajemna in njihovega kluba Varuh zdravja, katerega članica sem. Z njimi se splača teči, saj delno subvencionirajo štartnino, dajo nam tekaško majico in po teku topel obrok. Pred tekom je bilo organizirano skupinsko fotografiranje, ki pa sem ga letos zamudila, saj so s fotografiranjem zelo pohiteli. Res, da sem na dogovorjemo mesto prišla minuto prekasno, kot je bilo dogovorjeno, pa vendar...
Štart je bil kot vedno veličasten. The strojmachine nam je narekoval tempo in povzročal mravljince po telesu, predvsem pa mi je vlival optimizem in dvigal razpoloženje.
Prvi štirje kilometri so hitro minili, razpoloženje je bilo optimistično in lepo,  tesnoba je minila. Žal ne za dolgo, saj sem v Bežigradu pri izvozu na obvoznico zagledala tekača, ki so ga oživljali. V trenutku se je tesnoben občutek povrnil in me spremljal še nekaj časa.
Prvih deset kilometrov sem odtekla brez težav, nato pa so noge kar naenkrat postale težke kot svinec. Da bi pridobila zopet nekaj energije, sem pojedla en gel, dva koščka čokolade in popila kozarec vode. K sreči je to pomagalo, s tekom sem brez večjih težav nadaljevala. Tako kot vsako leto, se je kriza zopet pojavila na Večni poti.  Ob vznožju vzpetinice, ki je tam, sem se morala za trenutek ustaviti, tekaški korak pa sem zamenjala s hojo. Nestrpno sem čakala na okrepčevalnico, za katero sem vedela, da mora biti nekje blizu. Končno sem jo zagledala in si kar malo oddahnila. Tudi tukaj sem pojedla en gel, dva koščka čokolade ter popila kozarec energijskega napitka. Zopet je šlo malo lažje naprej.
Z veliko samomotivacije in še več trme mi je s časom 2:03:48 uspelo priteči čez ciljno črto. Bila sem zadovoljna sama s seboj. Vesela sem bila tudi, da mi je uspelo priti v cilj pred prvo uvrščenim maratoncem. Predvsem pa sem (bila) vesela, da sem prišla v cilj brez poškodb in s svojimi nogami. Vsi žal niso imeli te sreče. Toliko reševalnih intervencij kot letos, nisem videla še nikoli. Le kilometer pred ciljem so v reševalno vozilo nalagali tri fante, kasneje sem izvedela, da sta dve osebi potrebovali reanimacijo - eno od njiju sem žal videla tudi jaz. Ves čas teka so se v daljavi slišale sirene reševalcev. Grozljivo.

Še vedno se sprašujem, kaj se je dogajalo, zakaj je imelo toliko tekačev težave. Ob vsem tem sem se zamislila tudi sama nad sabo in nad svojim neodgovornim ravnanjem. Saj veste, brez treninga sem šla na polmaraton, ker mi je bilo žal štartnine. Na začetku sem pozabila povedati, da sem jo poskusila prodati komu drugemu. Žal nisem bila uspešna, zato sem šla teči.
Mogoče se staram in zato več razmišljam o stvareh, na katere pred leti tudi pomislila nisem. Ob pogledu na reanimacijo tekača za Bežigradom sem pomislila na prijateljico Cvetko, ki se je pred dvema letoma v Palmanovi "na novo rodila". Po pretečem polmaratonu se je namreč tudi ona zgrudila in so jo morali oživljati. K sreči je bilo reševalno vozilo z defibrilatorjem v bližini. Žal od takrat nič več ne teče. Moram priznati, da jo zelo pogrešam, saj me je s svojim entuziazmom vedno dodatno motivirala za tek. Poleg tega je vedno dobra družba.
Ja, hitro lahko prestopimo na drugo stran. Ta trenutek si prisoten, že naslednji pa te ni več. Takšne in podobne misli so mi šle letos po glavi. Da o: "a mi je blo tega treba", sploh ne govorim.
Ne me narobe razumeti, tek imam kljub temu / vsemu rada. Le tokrat nisem bila razpoložena in pripravljena nanj. Drugič bo bolje. Že delam na tem. :-D

Praznik São João v Portu

Končno smo dočakali najdaljšo noč v Portu. Ne, tukaj najdaljše noči ne predstavlja praznovanje novega leta. V Portu je najdaljša noč 24. junija, na dan ko goduje São João ali po naše Sv. Janez. Praznovanje poteka s 23. na 24. junij.

Vse ulice v mestu so že več dni pred tem okrašene s pisanimi zastavicami, meščani pa se intenzivno pripravljajo na praznovanje.

Potrebno je nakupiti vse pripomočke za brezhibno praznovanje.  
To so plastična pisana kladivca, s katerimi se med praznovanjem udarjajo po glavah, porovi cvetovi, ki jih drug drugemu molijo pod nos, ter lončke z baziliko, ki jih podarjajo eden drugemu. S tem naj bi simbolično odganjali stran vse slabo.

Ko se nad mesto spusti noč, vsak v zrak spusti svoj papirnati balon, pod katerim gori svečka. Nebo je polno letečih balonov, pogled je res lep.

Ob polnoči pa je obvezna prisotnost na obrežju reke Douro, kjer nad reko poteka slavnostni ognjemet, ki ga v nebo spuščajo z bark. Midva si žal za ogled ognjemeta nisva izbrala najbolj posrečenega mesta, tako da ga potem nisva videla v celoti. Delno nama ga je zakrivala stena. Kljub temu, da sva na prizorišče prispela uro in pol prej, so bila že vsa dobra mesta za ogled zasedena.

Ker človek med tako napornimi aktivnostmi postane lačen, si lahko lakoto poteši s sardinami na žaru in pečenimi paprikami, ki so ta dan tradicionalna hrana. Na vsakem vogalu so postavljene stojnice, kjer pečejo sardine. Vonju pečenih sardin v mestu ta čas preprosto ni mogoče uiti. In ker so sardine obvezna hrana na ta dan, je temu primerna tudi cena, ki je precej navita.

24. junij je dela prost dan, zato je precej trgovin in lokalov zaprtih.

Na reki Douro poteka tradicionalna regata z jadrnicami, ki se jim po angleško reče rabelo boats. To so tiste jadrnice, ki so včasih po reki Douro prevažale portovec.

Praznovanje se je zvečer zaključilo na glavnem trgu Aliados, s spektakularnim koncertom Portugalskega simfoničnega orkestra (Banda sinfonica Portuguesa).

Santiago de Compostela

V nedeljo sva okrog 15h prispela v Santiago. Prihoda v mesto nisva doživela tako intenzivno kot prvič. V veliki meri zato, ker v bistvu sploh nisva vedela, da sva že v Santiagu. Nikjer ni bilo table, ki bi označevala začetek mesta. Sem bila kar malo razočarana.

Na trgu pred katedralo sva sedla na tla in opazovala romarje, ki so prispeli na cilj ob podobnem času kot midva. Bilo jih je zelo zabavno opazovati. Nekateri so zelo burno doživljali svoj prihod in zraven vriskali, se smejali, se objemali, skakali, prepevali. Drugi pa so mirno, tako kot midva, obstali pred katedralo in najbrž čutili notranji mir ter zadovoljstvo, da so prispeli na cilj. Verjamem, da je bil marsikdo tudi žalosten, da je vsega konec, sigurno pa bi se našel tudi takšen, ki ob prihodu ni v sebi občutil ničesar, le praznino.
Jaz osebno, sem po eni strani čutila olajšanje, da je konec, hkrati pa tudi kanček žalosti. Vsekakor pa sem bila notranje zelo umirjena.

Po kakšni uri sva poiskala urad za shranjevanje prtljage, kjer dela lastnica stanovanja, pri kateri sva najela sobo. Izročila nama je ključe stanovanja in povedala kaj v stanovanju lahko uporabljava oz. kje kaj najdeva.

Preden sva se odpravila proti stanovanju pa sva šla še po najini composteli. Urad za podeljevanje so prestavili drugam, tako da sva ga morala še poiskati. Vendar sva ga hitro našla. Tam sva srečala tudi nekaj znanih romarjev, ki so že dobili svojo compostelo.
Vrsta je bila precejšnja. Mislim, da sva čakala v vrsti cca. pol ure, preden sva dobila v roke uradni dokument, ki potrjuje, da sva prehodila najmanj 100 km. Tokrat si nisem kupila še tiste, na kateri piše, da sem prehodila cca. 240 km.

Zvečer sva se udeležila sv. maše,  na kateri pa tokrat niso uporabili botafumeira. Škoda, ker je res zanimivo videti, ko ga zanihajo preko cele cerkvene ladje.

Po maši je bil na trgu koncert pihalnega orkestra. Prav prijetno je bilo sesti na stopnice, ki so služile kot tribuna in prisluhniti temperamentnim španskim melodijam. Najbolj me je navdušila mlada bobnarka, ki je imela pri nekaterih skladbah zelo pomembno vlogo in veliko dela z udrihanjem po različnih bobnih.

Proti koncu koncerta sta k nama prisedla Annemarie in Antoine. Po koncertu sta nama svetovala, kam naj greva na večerjo. Priporočila sta nama samostan Seminario Mayor, v katerem strežejo romarske menije.
Zelo nama je bil všeč ambient, še bolj pa hrana in odlična postrežba. Tokrat sva prvič (in predzadnjič) pri obroku dobila celi steklenici vina in vode. Hrana je bila zelo okusna.

Po večerji sva se odpravila proti stanovanju, ki pa je bilo zame precejšnje razočaranje. Zelo me je spominjalo na naše študentsko stanovanje na Gorkičevi. Tudi to je bilo v enakem ubogem stanju, kar se opreme tiče in prav tako zanemarjeno. Vseeno sem, kljub relativno nizki ceni, pričakovala malo več.
Ob takšnih situacijah sem vedno enako presenečena in mi ni jasno, kako lahko ljudje dajejo brez slabe vesti v najem takšne "luknje". Jaz tega ne bi zmogla. Ena izmed redkih dobrih stvari je bil pralni stroj, v katerem sem lahko oprala najino perilo. Rjuhe na postelji pa so bile, hvala bogu, tudi čiste.

Včeraj sva preživela ležeren dan v mestu. Končno sva si bolj podrobno ogledala katedralo. Še vedno jo obnavljajo, zato je glavni vhod še vedno zaprt, niti si ne moreš ogledati slavnega pročelja. Oziroma, lahko bi si ga po dogovoru in proti plačilu. Pa se nisva odločila za to varianto.

Kljub temu, da nisva počela ničesar posebnega, je dan zelo hitro minil. Dopoldne sva zopet naključno srečala Annemarie in Antoinea. Dogovorili smo se,  da gremo zvečer ob 20.30  še zadnjič skupaj na večerjo v samostan.

Ob dogovorjeni uri smo se dobili v atriju samostana. Tam smo srečali še nekaj znancev s poti, s katerimi smo malo pokramljali in se skupaj pošalili. Med drugim tudi Nizozemko Mario, ki se nas je neizmerno razveselila. Nihče od nas ni pričakoval, da se bomo še kdaj srečali. Pridružila se nam je pri večerji,  da smo še malo poklepetali.
Po večerji pa smo se poslovili in odšli vsak svojo pot. Ob slovesu sem bila kar malo žalostna. Mogoče se s kom še kdaj kje srečamo, nikoli se ne ve.

Danes sva na poti proti Portu. Potujeva z vlakom. Smešno je, ko z vlaka opazujem kraje, po katerih sva več dni hodila, sedaj pa jih bomo v eni uri prevozili.

Padron

Romarski del dopusta se počasi izteka. Le še pol dneva oz. 25 km nas loči od Santiaga. Jutri okrog 16h računam, da bom na glavnem trgu v Santiagu.

Današnja pot do Padrona je bila prav prijetna. Velik del poti je vodil skozi gozd. Jaz mu pravim "čudežni gozdiček", saj me spominja na opise gozdov iz pravljic, kjer je vse obraslo z mahom, vsepovsod žuborijo potočki, prevladuje živahna zelena barva. Brez težav sem si predstavljala kako izza skal in kamenja kukajo razni škratki in druga pravljična bitja. Hoja je bila pravi užitek.

V Padronu sva se nastanila v državnem albergu, ki je za razliko od včerajšnjega prav prijeten. Včerajšnji albergo je bil od vseh do sedaj najslabši. Komaj sem čakala, da ga zapustim.
Ko sva ob 14.10 prispela do alberga, sva ugotovila, da se od 14h do 16h ni mogoče prijaviti. To je pomejilo, da bo treba na hospitalerko čakati dve uri. Zdelo se mi je škoda časa, zato sem si šla kar izvrat posteljo, nato pa pid tuš in oprati perilo. To je pač standardna vsakodnevna procedura. Ko sem vse to opravila, sem imela še vedno eno uro časa. Krajšala sem si ga z urejanjem fotografij na mobitelu. Malo pred 16. uro je hospitalerka prišla. Še dobro, da sva bila prva v vrsti, saj se je za nama nabralo še kar lepo število romarjev.

Po opravljenih formalnostih sva se odpravila v mestece, kjer je bila danes neka prireditev. Po starem delu mesta so na različnih mestih igrale različne glasbene skupine. Bilo jih je zelo zabavno poslušati.

Med tem sva v mestu srečala tudi Francozinjo Annmarie. Ob poslušanju glasbe smo skupaj popili buteljo odličnega Rioja vina in se imeli prav lepo. Kozarce za vino so nam posodili v gostilni, v kateri sva večerjala.

Vse prehitro je bila ura poldesetih, ko se je bilo treba vrniti v albergo, saj se v njem luč ugasne že ob desetih, prav tako se takrat zaklenejo vhodna vrata.

Jutri v Santiagu bo drugače. Rezervirano imava sobo pri privatnem ponudniku, zato ne bo več policijske ure, ki tako jezi Marka.