Gili Meno

Brez posebnih zapletov sva prispela najprej na otok Gili Trawangan in nato naprej na Gili Meno (drugega od treh Gili otokov).

Zjutraj naju je v Ubudu pred hišo,  kjer sva imela sobo, pobral kombi in naju peljal do pristanišča od koder vozijo hitri čolni na otoke. Zopet je za prevoz prijazno poskrbel lastnik sobe.

Z Balija do Gili Trawangana traja vožnja približno uro in pol. Čolni so malo podobni avtobusom in so res precej hitri. Zadaj imajo cel kup motorjev. Po izplutju je sledila celo komična različica letalske varnostne procedure, ki smo jih drugače vajeni z letal.

Na Gili Trawanganu se nas je zbralo 10 turistov, ki smo skupaj najeli barko, ki nas je odpeljala na Gili Meno. Žal so nas izkrcali na napačni strani otoka in najprej sva razmišljala, da bi do najinega bungalova kar pešačila, vendar sem prepričala M., da sva najela konjsko vprego. Na otoku namreč ni drugega prevoznega sredstva. Zanimivo se mi zdi, da ni niti motorjev ali skuterjev.

Najin bungalov se nahaja v notranjosti otoka, vendar je otok tako majhen, da imava do plaže le slabih pet minut pešačenja.

Sam bungalov je preprost, v njem je le postelja in manjša omara. Super je to, da je okrog postelje nameščena mreža proti komarjem. Kopalnica se sicer drži bungalova, vendar streha ni zaprta in morava paziti, da kakšna živalca ne smukne v sobo. Je pa od zunaj slišati "zanimive glasove" raznih nepoznanih živali. Čeprav najbolj glasni so gekoti, ki jih je res veliko. Na srečo so to čisto prijazne živalce, ki se vneto bojujejo proti hordi lokalnega mrčesa.

V kopalnici je le hladna voda, ki je tudi precej slana. To naju ne moti preveč, vendar jaz si zobe kljub temu umivam z vodo iz plastenke.