Podoživljanje Camina skozi oči drugih

Prejšnji teden v sredo sem v službi organizirala potopisno predavanje o Caminu. Tokrat predavatelj ni bil nihče od naju z M., pač pa nam je o svoji poti pripovedoval zelo poseben gospod. Zakaj poseben? Zato, ker se je na pot podal po večletni rehabilitaciji po zelo hudi poškodbi glave.

Govorim o gospodu Erminu Oblaku, ki je bil leta 2006, po padcu z lestve, tri tedne v komi. Ko se je zbudil iz kome, ni znal ne govoriti, ne hoditi, ne jesti, ničesar. Vsega se je moral ponovno naučiti.
Z jekleno voljo in veliko trmo je, ne samo shodil, temveč tudi prehodil celotno pot iz St. Jean Pied de Porta do Santiaga de Compostele, kar znese slabih 800 km. O njem si lahko pogledate kratko reportažo, do katere dostopate preko spodnje povezave.

https://www.youtube.com/watch?v=jjNftqvURE8&app=desktop

S svojim podvigom nam je res lahko vsem za zgled! Predavanje je bilo zelo zanimivo, saj nam je ob gledanju fotografij pripovedoval predvsem o svojih občutkih in kako je sam doživljal vse skupaj. Jaz pa sem se seveda zraven spominjala tudi najinih dogodivščin in pripetljajev. Zagrabila me je neznanska nostalgija in želja, da bi šla ponovno na pot.

Je pa zanimivo, kako me zadnji mesec ves čas spremlja Camino na različnih koncih. Zdi se mi, da me Jakob ponovno kliče k sebi!!

Pred nekaj tedni sem se na smučanju s prijateljema J. in B. pogovarjala o najinem romanju in mogoče za romanje navdušila tudi prijateljico B.  Zaenkrat bolj zbira informacije, kako priti do izhodišča ipd., vendar pa si je tudi že določila okvirni datum odhoda. Čeprav se mi zdi, da sem nad njenim potovanjem jaz trikrat bolj navdušena in jo zagreto prepričujem, naj se res odloči in gre na pot.
Hkrati ji zavidam, da bo imela, če bo odšla na Camino, na voljo dovolj časa. Ne bo ji treba hiteti, hodila bo lahko počasi in si zraven ogledala kakšen zanimiv kraj, za kar midva žal nisva imela dovolj časa.

Ob vsem tem premišljevanju o Caminu, pa se mi je porodila ideja, da bi se lahko letos kljub pomanjkanju časa vseeno ponovno odpravila na romanje. Vendar ne po Caminu Frances, temveč po Caminu Portugues.

Z M. razmišljava, da bi s hojo pričela v Portu, kar do Santiaga znese "ubogih" 240 km. Za to bi potrebovala približno dva tedna. Vodič Camino Portuges že imava, prav tako imava že vsak svoj romarski potni list. Upam, da se nama bo v resnici uspelo odpraviti na pot.