Danes so Facebook preplavile objave s čestitkami za 8. marec. Zanimivo pri tem se mi zdi predvsem to, da so čestitke v veliki večini objavile ženske. Ženske, ki želijo svojim "sotrpinkam" vse najboljše za dan žena.
Kaj to pomeni? Da se ženske zavedamo resničnega pomena tega "praznika"? Nisem povsem prepričana, da se ga res. Res je, da smo od leta 1889, ko se je Clara Josephine Zetkin začela bojevati za enakopravnost žensk, prehodili kar dolgo pot. Kljub temu mnogi stereotipi ostajajo in se zelo počasi spreminjajo oziroma opuščajo. Kdo je kriv za to? Najbrž vsi po malem.
Malo prej sem pri brskanju po svetovnem spletu naletela na članek o Kathrine Switzer. Velika večina najbrž ne ve, da je to ženska, ki je leta 1967 prva uradno pretekla Bostonski maraton z na prsi pripeto štartno številko. Pa še to samo zaradi tega, ker so organizatorji zmotno mislili, da je moški. Na tek se je namreč prijavila kot K. V. Switzer. Maraton je (žal ne brez zapletov) uspešno pretekla približno v času 4:20:00, ker pa je bila ženska, njenega časa uradno niso priznali.
Do takrat je bila namreč udeležba ženskam na takšnih tekaških prireditvah prepovedana. Tekle so lahko največ na 800 metrov, saj za daljše razdalje po mnenju moških "niso bile dovolj močne". Večina žensk jim je verjela. K sreči sta Kathrine in njen trener, ki ji je pomagal pri prijavi, menila drugače in z udeležbo na maratonu nehote pričela spreminjati tedanje zmotno mišljenje.
Če vas o tem zanima kaj več, si lahko preberete članka na spodnjih dveh povezavah:
http://kathrineswitzer.com/site/wp-content/uploads/SwitzerStory_RunnersWorld.pdf
http://kathrineswitzer.com/site/wp-content/uploads/Kislovitz-chapter-Life-is-for-Participating.pdf
Kljub temu, da je Kathrine dokazala, da tudi ženske zmoremo preteči maratonsko razdaljo, je organizator Bostonskega maratona ženskam dovolil udeležbo šele leta 1972. Nato pa je moralo preteči še nadaljnjih 12 let, da je maraton postal tekmovalna ženska disciplina na olimpijskih igrah. To se je zgodilo leta 1984 na olimpijskih igrah v Los Angelesu.
Naslednjič, ko se mi ne bo ljubilo obuti tekaških copat in se odpraviti na tek, se moram spomniti na to zgodbo. Mislim, da mi bo dala nekaj dodatnega zagona in elana.
Za konec bi samo še rekla: "Živel 8. marec, dan žena!" :D
Ni komentarjev:
Objavite komentar