Je bela cesta

Kaj naj rečem? Da je postalo težko.  Zelo težko. Problem je,  ker je potrebno v enem dnevu prehoditi preveč km naenkrat. Noge so se pa pričele temu upirati.

Markotov tendinitis se sicer zelo počasi izboljšuje, vendar pa naju precej ovira in zelo počasi napredujeva. Danes so se meni začela oglašati narastišča ahilovih tetiv. Ko sva po dolgi mučni 32,5 km hoji končno prilezla na cilj v Hontanas, sem si pripravila zelo hladno kopel za noge in jih 20 minut namakala, da je bolečina popustila.

Da ne bom samo jamrala, danes skoraj ni deževalo, kar je zelo dobro. Prva polovica poti je minila zelo hitro. Tudi pokrajina je bila lepa in zanimiva. Na poti sva si privoščila obilen in dober zajtrk oz. kosilo. Mislim, da po končani poti ne bom imela nič manjše telesne teže.

Včeraj sva bila v Burgosu, ki je kar veliko in lepo mesto. Katedrala je res veličastna, vendar je za ogled potrebno plačati vstopnino, zato si je nisva ogledala.

Albergo v katerem sva spala je bil precej nov in lep. V njem sva zopet srečala Slovence - Slavico in Ireno ter Toneta, ki kolesari po Caminu. S kolesom se je odpravil na Camino od doma. Spali smo v isti sobi, s Slavico in Ireno celo na istem dvojnem pogradu. Oni dve spodaj, midva zgoraj. Z njima sva tudi danes v istem albergu.

Kje so vsi Američani?

Še en dan je minil na Caminu. Danes sva prehodila pot iz Cirueñe v Belorado, kar znese cca. 26,5 km. Vreme nam je bilo precej naklonjeno, saj je bilo rahlo oblačno in tudi nekaj sonca smo imeli. Deževalo k sreči ni. Je pa zato celo noč lilo kot iz škafa in tako kot sem napovedala, oprano perilo niti približno ni bilo suho. Se je potem sušilo celo pot na nahrbtniku.

Po poti sva se z Markotom spraševala kam so izginili vsi Američani, ki sva jih prva dva dni srečevala na poti. Ko sva prispela v albergo, sva ugotovila, da se skrivajo v njem.
Ampak res je danes tukaj cel kup Američanov. In jih ne moreš spregledati, ker so tako glasni. Se z lahkoto kosajo z Italijani.

Drugače je tukaj največ Špancev, Italijanov, Ircev, Nemcev in južnih Američanov. Srečala pa sva dva dni nazaj tudi dve Slovenki. Smo bili v istem albergu v Torres del Rio. Vsi smo startali na isti dan v St. Jean Pied de Portu, vračamo pa se z enodnevnim zamikom.; midva na nedeljo, oni dve na ponedeljek. Mogoče se še kje srečamo.

Drugače pa kar ne morem verjeti, da je danes že osmi dan, od kar sva na poti!! Marko je imel danes malo težav s kitami ob desni goleni. Upam, da bo jutri bolje. Jaz danes nisem imela posebnih težav. Le peti me pričneta proti koncu - nekako po 20 km - neznansko boleti. Pa bolečino poskušam ignorirati in nekako prikruncam na cilj. :-D

Tipičen dan na Caminu

Odločil sem se, da napišem eno objavo za tiste, ki si ne predstavljate najbolje kaj počneva cele dneve v Španiji.

Vsekakor nama ni dolgčas in včasih na koncu dneva celo zmanjka časa in energije za dnevniški zapis.

Navadno se zbudiva pred 6. uro, si oskrbiva žulje, na hitro pomasirava najbolj boleče mišice na nogah, spakirava nahrbtnike ter se odpraviva na pot.

Včasih zajtrkujeva kar v albergu, drugače pa si dan prej kupiva zajtrk v trgovini.

Večina dneva mine ob hoji. Navadno ta del dneva traja od osem do devet ur - kar en dober šiht. Glede na najin plan morava vsak dan prehoditi približno 30 km.
Med hojo se navadno nekajkrat ustaviva, da si noge vsaj malo opomorejo. Če greva v pravem trenutku mimo kakega bara, se ustaviva na kozarcu pomarančnega soka, sendviču in izkoristiva priliko za WC.

Ko popoldan prispeva v izbran albergo, nama najprej žigosajo potni list. Sledi strečing, pranje perila, tuš, oskrbovanje morebitnih žuljev in masaža kritičnih delov.

Ko je to urejeno, se lahko končno malo zrelaksirava in si privoščiva en glaž vina. Včasih sledi foto sprehod po vasi. Mojci navadno začuda ni do sprehoda, jaz sem pa do sedaj še nekako našel energijo.

Kmalu sledi večerja - največkrat se odločiva kar za romarski meni, ki stane nekako od 8 do 10 eur. To niti ni veliko, ker so porcije precej konkretne, hrana dobra, v ceno pa je všteto tudi vino (kozarec do pol litra na osebo).

Po večerji je ura hitro 10, ko se navadno zaklenejo vrata alberga. To se morda zdi zgodaj, ker v Španiji se takrat družabno življenje šele začne. Žal je romarski urnik malo drugačen in organizem s pridom izkoristi vsako uro, ki je na voljo za regeneracijo. Navadno zaspiva v trenutku, ko se namestiva v horizontalo. Največkrat kar s čepki v ušesih, ker se v skupnih sobah skoraj vedno najde za en zborček smrčačev.

No, zdaj veste. :-)

Težki in lepi dnevi

Tale Camino postaja precej naporen. Ampak midva se ne dava.

Ko sem doma planirala pot po dnevih, nisem preverila, ali so v vseh krajih,  v katerih naj bi za tisti dan zaključila s hojo, prenočišča. Prepričana sem bila, da so, vendar sem se motila.

Sedaj se nama je že dvakrat zgodilo, da sva morala pot podaljšati za 5 km, da sva prišla do postelje in tuša. Kar je precej utrujajoče. Je pa res, da nikoli ni bilo rečeno, da bo enostavno.
Žal sva morala tudi danes podaljšati etapo za 5 km. Iz Navarrete sva prispela v Cirueño. Prehodila sva 33,5 km. Naporno.

Danes sva prispela v malo poseben albergo v Cirueñi (pokrajina Rioja). Poseben je zaradi lastnika. Tisti, ki ste gledali film The way, se mogoče spomnite Ramona. No, tale možakar naju malo na njega spominja. Ni tako nor kot Ramon, je pa vsekakor poseben.
Da ga ne bom samo opravljala, moram povedati, da nama je odredil sobo s tremi posteljami, s tem, da je ena postelja prazna. Se pravi, da imava svojo sobo. Luksuz!

Trenutno čakava na večerjo,  ki jo je skuhal "Ramon". Me prav zanima, kaj nam je pripravil. :-)

Drugače so pa včasih tele skupne večerje v albergih prav zanimive in zabavne. Smo zbrani peregrinosi z vseh vetrov in se pogovarjamo v španščini, italijanščini, angleščini, francoščini in nemščini. Z nekaterimi takoj najdeš skupen jezik in si si simpatičen, z nekaterimi pa pač ne.

Včeraj sva se poslovila od Italijanov in Nizozemke. Je bilo prav ganljivo slovo. Smo se poslavljali pol ure. Še dobro da je FB, ker tako ostajamo še naprej v stiku. Pa vsi tako pljuvamo čez FB. Ob takih primerih je prav koristen in uporaben.

Danes je bilo vreme zelo primerno za hojo. Oblačno in brez dežja. Žal je začelo okrog 19h deževati. Pa bodo jutri cunje zopet na pol suhe, se pravi še mokre. Upam, da se vsaj nogavice posušijo.

Včeraj sem si kupila tri pare bombažnih in sem danes obula dva para, enega povrhu drugega. Očitno sem res alergična na volno,  ker je danes precej bolje. Mami, ko se vrnem, dobiš 4 pare odličnih pohodnih volnenih nogavic. :-) Upam, da nisi tudi ti alergična na volno. ;-)

Sedaj grem pa na večerjo z Ramonom. :-D

I'm back. Bilo je zanimivo in tudi okusno. Kaj smo jedli ne vem. Mislim, da je bila leča z zelenjavo in še neke žitarice. Suzi, nekaj zate, hehehe. Malo je spominjalo na jed, ki smo jo vsi, razen tebe, jedli v Egiptu.

V dobri družbi gre lažje

Včeraj je bil do sedaj najbolj naporen dan. Prehodila sva 35km. Mislim, da je to največj kar bova v enem kosu prehodila,  več najbrž ne zmorem. Teh 35 km v bistvu ni bilo planiranih. Po najinem urniku bi morala hojo za ta dan zaključiti v Villatuerti in prehoditi 31km. Ker pa so najini trenutni sopotniki šli do Estelle, sva se jim pridružila.

Že dva dni v bistvu hodiva v družbi štirih Italijanov in ene Nizozemke. Moram reči, da je prav zabavno. Že v Roncesvallesu smo bili v istem albergu - midva sva spala na istih pogradih, kot dva od njih - zgoraj. Potem smo se ves čas srečevali in pričeli skupaj hoditi in iskati prenočišče.

Ker smo včeraj prispeli v Estello precej pozno, so bili albergi že zelo zasedeni, zato smo se ločili in prespali v različnih albergih. Zjutraj smo se ponovno dobili in nadaljevali pot skupaj. Jutri se bomo razšli, saj dva odpotujeta domov, trije pa za jutri planirajo krajšo pot. Midva nameravava prehoditi 33km. Upam, da ne bo težav. Včeraj sem bila tako utrujena, da še jesti skoraj nisem mogla. Komaj sem se privlekla do centra mesta, kjer sva večerjala in nazaj v albergo. V albergu sva zasedla zadnji dva postelji. No ja, Marko je dobil le jogi na tleh, a sva bila čisto zadovoljna.

Danes smo prispeli v Torres del Rio. Tokrat so se drugi prilagodili nama in pot podaljšali za 7,5km. Perilo smo že oprali, se študirali in si zmasirali noge. Sedaj še povečerjamo in gremo spat. Jutri pa upam na najboljše.

Danes sem zjutraj s težavo vstala in se nikakor nisem mogla zbuditi. Sem po svetu hodila kot zombi celo dopoldne.

Drugače se pa na tem Caminu dogajajo čudne stvari. Pojavljajo se težave, ki jih doma nisem nikoli opazila. Trenutno imam težave z alergijo, ki mislim, da jo imam zaradi volnenih nogavic. Danes sem si noge povila z elastičnimi povoji, da koža ni prišla v stik z volno. Izpuščaji niso veliko boljše, slabše pa tudi ni. Bomo videli kaj bo. Ob prvi priliki pa si bom kupila nove sintetične nogavice.

Walk this way...

Oznake ves čas skrbijo, da ne skrenemo s prave poti.

Čiv, Čiv, Čiv, še sem živ

Na Caminu se dogajajo čudeži. Ne verjamete? Tisti, ki me poznate veste kako težko zjutraj vstajam. Tukaj se zbujam pred budilko.

Danes sem se zbudila točno ob 5.30, se umila in oblekla ter bila pripravljena na nove podvige. No ja,  še prej sem M. zbudila. ;-)

Pot pod noge sva vzela nekaj čez 6, vendar nisva še dobro prišla do prvega mesta, ko je začelo liti kot iz škafa. Seveda je bila palerina čisto na dnu nahrbtnika. Ampak nekako mi jo je uspelo potegniti na plano in si jo zadegati nase.

Ker se nama je zdelo, da le preveč lije, sva se ustavila v lokalni gostilni in si privoščila konkreten zajtrk, ki sva ga pred tem izpustila. Upala sva, da bova v trgovini kupila kruh, ki pa ga žal še niso pripeljali. Tako da sva namesto tega kupila piškote, katerih pa zaradi dežja žal ni bilo mogoče jesti po poti.

Poleg tega sva upala, da bo kmalu prenehalo deževati. Seveda ni. Lilo je kot iz škafa celi ljubi dan, vmes je pa še malo toče oz. v Idriji bi temu rekli sodra, padlo. No ja, dež je padal do konca najine poti. Ko sem se prenehala ubadati z dežjem, sem pričela v hoji kljub dežju in škafu vode v čevljih uživati.

Najina današnja končna destinacija je Larrasoaña - luštna, mala španska vasica. Prehodila sva 27,5 km.

Pravkar sva si privoščila romarsko večerjo v vaški gostilni in poklepetala z italijanskimi sotrpini.

St. Jean Pied de Port - Orreaga/Roncesvalles

No, pa se je pričelo. Noč je minila brez večji zapletov, razen ene prekinitve, ki jo je povzročil vztrajni smrčač na sosednji postelji. Vendar smo s čepki za ušesa tudi to rešili.

Zjutraj smo se v bistvu vsi zbudili ob 6h in se do 7h spravili ven iz alberga. Hoja se je pričela.

Danes mislim, da je bil, kar se poti tiče, najtežji del oz. najbolj strm. Prehodila sva 26km in premagala 1200m višinske razlike. Pot je bila res lepa, pokrajina zelo slikovita, le veter je malo motil idilo. Pihalo je pa ves čas, včasih prav sunkovito. V napovedi je pisalo, da bo veter pihal s hitrostjo 39km/h, sunki pa naj bi dosegli celo 60km/h.

Na poti sva se ves čas srečevala z istimi ljudmi, z nekaterimi smo del poti hodili skupaj in zraven malo poklepetali.

V Roncesvalles sva prispela nekaj minut čez drugo uro. Albergo je del cerkvenega kompleksa in je zelo velik. Kljub temu je zelo lepo urejen. Tokrat so nama namenili zgornji postelji na pogradu. Pod nama spita dva Italijana. Upam, da ne bosta ponoči smrčala.

Se mi zdi pa pravi luksuz, ker mi ni bilo treba prati perila na roke, saj je v kleti pralnica s pralnimi stroji. Seveda pa je takšno pranje potrebno plačati (2,70€). Sem to storitev izkoristila in dala prati vse kar sem do sedaj nosila, vključno z brisačo. Ob 18h me bo vse čakalo v pralnici- oprano in posušeno.

Trenutno sedim na sončku na terasi bližnje gostilne in pijem čaj ter se relaksiram. Na žalost tudi sedaj precej piha. Po današnji etapi niti nisva preveč utrujena. Hvala bogu večjih težav nisva imela, sem pa še kar "nesrečna, kajti že danes sva oba dobila prvi žulj na peti!! Nič mi ni jasno. Ko sem čevlje uhojala nisem nikoli dobila niti enega žulja, danes pa takole. Grrrr. Sicer sva ju oba oskrbela takoj, ko sva ju začutila, pa vendar. Po mojem me sv. Jakob kaznuje, ker sem ves čas govorila, da me žulji ne skrbijo. Saj veste kaj pravijo za zarečen kruh, kaj ne?

Ob 19h greva v tej isti gostilni na večerjo, saj nudijo peregrinos menu - meni za romarje po ugodni ceni 9€.
Upam, da bo hrana dobra. Včeraj sva večerjala pizzo in mislim, da je bila to najbolj zanič pizza, kar sem jih do sedaj jedla.

London - St. Jean Pied de Port

Prispela sva do izhodiščne točke najinega romanja, v St. Jean Piede de Port.
Iz West Kensingtona do Baker streeta, kjer je postaja za Easy bus, ki vozi do letališča,  sva prišla hitro in brez težav,  kljub temu, da na podzemni v Londonu na več mestih potekajo obnovitvena dela.

Na letališče Stansted sva prispela precej zgodaj in imela dovolj časa, da sva še nekaj pojedla, si ogledala trgovinice in se počasi odpravila proti letalu. Polet iz Londona do Biarriza je potekal brez posebnosti.

V Biarriz smo prileteli ob 15h, midva pa sva bila dogovorjena, da naju ob 17.15 pobere kombi in naju odpelje do St. Jeana. Poleg naju je na isti kombi čakalo še nekaj irskih romarjev.

V St. Jean Piede de Portu smo se vsi skupaj odpravili v sprejemno pisarno,  kjer so nam potrdili  romarske potne liste, nam priskrbeli nastanitev in nam dali še nekaj napotkov za naprej.

Albergo v katerem sva nastanjena ima 14 postelj in je zelo lepo urejen. Ko sva se v njem prijavila, sva se hitro stuširala, nato pa sva šla na ogled mesteca in na večerjo. Sproti sva še kupila hrano za jutri.

Povzpela sva se do trdnjave, ki kraljuje na vrhu hriba. Z nje je lep razgled na celo mesto.

Po večerji sva se vrnila v albergo, ki se je počasi napolnil. Sedaj se vsi odpravljamo k počitku, kljub temu, da je zunaj še svetlo. Ura je 22.15. Lahko noč. Upam, da bo mirna in tiha. :-D

London

Najino kratko bivanje v Londonu se počasi izteka. Privoščila sva si obvezno pivo, se malo sprehodila po za nas zelo nenavadnem parku - beri pokopališču, privoščila sva si indijsko večerjo in poklepetala z najinim gostiteljem Sašo in njegovimi sostanovalci. Jaz sem po vsem tem odšla na zaslužen počitek, Marko pa še ni bil dovolj utrujen, zato je šel še na en žur. 

 

Z menoj je pa očitno nekaj narobe, saj se že dva dni zbujam pred uro. Pa mi je to kar všeč.
Sedaj sem v miru pozajtrkovala in si privoščila črni čaj, ki sem si ga "izposodila" pri Sašotovi cimri. Je prav pasal. 

Sedaj naju pa pot vodi naprej v Biarriz.

Avantura počinje

No, zdaj pa res greva. Ravno čakava na boarding za London in koristiva še zadnje minute zakupljene slovenske kvote 3G.

Začetek je tako tako, saj sva že na začetku nekaj pozabila - sendviče, ki sem jih včeraj tako skrbno pripravila. Ampak če ne bo hujšega bo vse ok. :-D

Pakiranje

Bom pa še jaz malo pojamral nad svojim nahrbtnikom... Tako kot najbrž vsak, ki pakira za tak podvig, sem se tudi jaz moral sprijazniti z nekaterimi kompromisi.

Za razliko od Mojčinega super nobel, lahkega, novega nahrbtnika, sem jaz začel pakiranje s starim, preizkušenim, 2,3 kg težkim nahrbtnikom. Ko sem dodal še fotoaparat (z enim objektivom), spalno vrečo in Teva sandale, je tehtnica kazala že več kot 5 kg! Hitro mi je bilo jasno, da bosta širokokotni objektiv in stativ ostala doma. Kljub temu, da je bil kompromis nekoliko boleč, imam vseeno raje take vrste bolečino, kot pa tisto v križu.

Idealni teži (10% telesne, kar pri meni znese 7 kg) se mi vseeno nikakor ni uspelo približati. Sprijaznil sem se z 9 kg, o katerih bom pred Santiagom verjetno še precej razmišljal. Upam, da ob tem ne bo preveč preklinjanja...

Camino

Danes potekajo še zadnje priprave na jutrišnji odhod.

Živčki so že malo napeti, apetita ni več pravega, razen za sladkarije, ki pa jih zadnji teden konzumiram v čisto pretiranih količinah. Malo so za to krive moje sodelavke, ki čisto predobro pečejo pecivo in ga pridno nosijo v službo, v veliki meri pa moja nesposobnost samokontrole kadar je pred mano pladenj s sladkimi dobrotami. :D

Kakorkoli, malo sem zašla s teme. Jutri letiva z Brnika v London, nato pa v nedeljo iz Londona v Biarritz (Francija). V Biarritzu naju pobere kombi in naju odpelje do izhodišča najine poti - do St. Jean Pied de Porta. Tam morava poiskati prenočišče, nato pa v ponedeljek pričneva s hojo. Upam, da nama bo sv. Jakob naklonjen.

Na fotografiji so narisane poti iz cele Evrope. Midva bova hodila po Francoski Jakobovi poti, ki se tako imenuje zato, ker se prične v Franciji.

Počasi se približuje...

... zato me že malo stiska pri srcu od pričakovanja in od skrbi kako bo.

V četrtek sem prvič spakirala nahrbtnik in ga stehtala. Seveda je bil občutno pretežak. Namesto planiranih 7 kg, kar je absolutni maksimum, je imel 9 kg!!

Upala sem, da bo šel Kindle z menoj na pot, no hitro je bilo jasno, da se to ne bo zgodilo in je po hitrem postopku poletel ven iz nahrbtnika.

Danes sem ponovila vajo... večkrat. :-( S težavo sem pristala nekje med 7 in 8 kg. Očitno bo tako tudi ostalo. Teže nikakor ne morem še malo zmanjšati, ker imam  s seboj res samo najnujnejše stvari. Problem je, ker so najtežji predmeti tisti nepogrešljivi kot npr. spalna vreča, tevice, palerina,... Že samo nahrbtnik tehta cca 1,5 kg.