Čiv, Čiv, Čiv, še sem živ

Na Caminu se dogajajo čudeži. Ne verjamete? Tisti, ki me poznate veste kako težko zjutraj vstajam. Tukaj se zbujam pred budilko.

Danes sem se zbudila točno ob 5.30, se umila in oblekla ter bila pripravljena na nove podvige. No ja,  še prej sem M. zbudila. ;-)

Pot pod noge sva vzela nekaj čez 6, vendar nisva še dobro prišla do prvega mesta, ko je začelo liti kot iz škafa. Seveda je bila palerina čisto na dnu nahrbtnika. Ampak nekako mi jo je uspelo potegniti na plano in si jo zadegati nase.

Ker se nama je zdelo, da le preveč lije, sva se ustavila v lokalni gostilni in si privoščila konkreten zajtrk, ki sva ga pred tem izpustila. Upala sva, da bova v trgovini kupila kruh, ki pa ga žal še niso pripeljali. Tako da sva namesto tega kupila piškote, katerih pa zaradi dežja žal ni bilo mogoče jesti po poti.

Poleg tega sva upala, da bo kmalu prenehalo deževati. Seveda ni. Lilo je kot iz škafa celi ljubi dan, vmes je pa še malo toče oz. v Idriji bi temu rekli sodra, padlo. No ja, dež je padal do konca najine poti. Ko sem se prenehala ubadati z dežjem, sem pričela v hoji kljub dežju in škafu vode v čevljih uživati.

Najina današnja končna destinacija je Larrasoaña - luštna, mala španska vasica. Prehodila sva 27,5 km.

Pravkar sva si privoščila romarsko večerjo v vaški gostilni in poklepetala z italijanskimi sotrpini.