Nenavadno srečanje

Kljub temu, da sva na dan 19. ljubljanskega maratona s prijateljico že precej zgodaj prispeli v Ljubljano, bi skoraj zamudili start. Množica je bila zelo velika, vhodov v štartne cone pa malo. Ker vhoda za tretjo cono, kamor sva bili namenjeni, kar ni hotelo biti, sva se odločili, da splezava čez ograjo. Tega sicer ne bi smeli početi, a kaj, ko se je že malo mudilo.

Na razdalji treh ali štirih metrov sva pričeli plezati čez ograjo. Na mestu, kjer sem se tega podviga lotila jaz, je nek moški slonel na ograji in gledal množico tekačev za ograjo. Prosila sem ga, če se mi lahko malo umakne, da sem lahko nogo zavihtela čez ograjo, kar je tudi storil. Ko sem se v štartni coni po pristanku na tleh vzravnala, sem se znašla iz oči v oči z našim predsednikom države Borutom Pahorjem, ki se je prav tako udeležil maratona in je z vsemi ostalimi tekači čakal na start. Pahor mi je hitel razlagati, kako mi je hotel pomagati splezati čez ograjo, a ker je videl, da je moj mož na drugi strani in se mi prav tako trudi pomagati, si je premislil. Ob vsem tem me je skoraj kap zadela. Pričela sem se neumno smejati, ker nisem vedela kako naj odreagiram. Po hitrem postopku sem pobrala šila in kopita ter jo ucvrla proč. Šele po kasnejšem premisleku sem se zavedla, da je bil moški, ki je slonel na ograji in se mi je moral umakniti, Pahorjev varnostnik. V svoji vnemi, da kar najhitreje splezam čez ograjo, tega niti opazila nisem.

S prijateljico sva prva dva kilometra tekli skupaj, nato pa sem ugotovila, da je njen tempo nekoliko prehiter zame. Odločili sva se, da bo tekla vsaka v svojem tempu. Prijateljica se je kmalu izgubila v množici pred menoj, do cilja je nisem več videla.

Nekje na 6 km proge sem kar naenkrat opazila, da za menoj teče predsednik Pahor s svojima varnostnikoma. V meni se je prebudil tekmovalni duh. Odločila sem se, da me ne sme prehiteti. Do 18 km sem tako ves čas tekla v njegovi bližini. Včasih sem bila pred njim, včasih za njim, nekajkrat pa sva celo tekla eden ob drugem. Žal mi je, da ga nisem nikoli ogovorila, a takrat se mi to nekako ni zdelo primerno.
Sem se pa na kratko pogovorila z enim od njegovih varnostnikov, saj sem presenečeno ugotovila, da ga poznam. V otroških letih sva bila namreč soseda, stanovala sva v isti stolpnici in se na dvorišču skupaj igrala. Mislim, da sem se z njim nazadnje pogovarjala pred 27 leti. Včasih je življenje res nenavadno in polno presenečenj.

Kako se je moj polmaraton zaključil? Na 18 km sem malenkost pospešila svoj tempo in predsednika z varnostnikoma pustila zadaj. V cilj sem prispela eno minuto prej  kot naš predsednik Slovenije. (To sem kasneje preverila v rezultatih.) Da sem čas, v katerem sem tokrat pretekla polmaraton, občutno izboljšala od prejšnjič, pa se lahko delno zahvalim tudi Pahorju. Zaradi njega in svoje odločitve, da me ne sme prehiteti, sem nekajkrat vztrajala pri hitrejšem tempu, kot bi sicer. Hvala predsednik!

19. ljubljanski maraton in predsednik države

V nedeljo je bil za vse tekače prazničen dan, saj se je odvijal že tradicionalni 19. ljubljanski maraton. Vzdušje na štartu in ob trasi proge je bilo res enkratno. To je tudi glavni razlog, da sodelujem na teh množičnih tekaških prireditvah.

Ravno malo prej sem prebirala komentarje bralcev ob članku, ki je poročal o Ljubljanskem maratonu in žalostno ugotovila, da se je večina komentatorjev samo pritoževala nad prireditvijo in žalila vse udeležence. Seveda tudi na politiko niso pozabili in so jo "veselo" vključili v svoje komentarje, ne glede na to ali je bilo to umestno ali ne. Moram reči, da teh ljudi niti približno ne razumem, niti ne razumem, kaj imajo od tega širjenja negativne energije. Veliko negativnih komentarjev je bilo namenjenih tudi predsedniku države Borutu Pahorju in njegovi udeležbi na Ljubljanskem maratonu. Kaj jih pri tem tako moti mi ni jasno.

Letos je naključje hotelo, da sem dober del proge pretekla ravno ob Pahorju, kar mi je zelo popestrilo tek. Nekako sem se znašla ob njem in ugotovila, da imava podoben tempo teka. Na poti sem opazovala odzive ljudi, ko so ga opazili med tekači in se ob tem zelo zabavala. V bistvu sta se ves čas pojavljali dve vrsti reakcije; nekateri so se pričeli dregati s komolci in si nekaj prišepetavati, drugi pa so ga pričeli glasno spodbujati. Slednjih je bilo nekoliko manj kot prvih.
Med tekom pa sem seveda imela tudi dovolj časa za razmišljanje o vsem in o ničemer. Med drugim sem razmišljala o tem, kako je v bistvu smešno, da med vso to množico tekačev teče tudi predsednik države, ljudje pa tega skoraj ne opazijo. Seveda med množico ni bil popolnoma sam, ob njem sta tekla tudi dva varnostnika, vendar sem prepričana, da ne bi bilo nobenih izgredov ali nadlegovanja, tudi če bi tekel čisto sam. Mislim, da v kakšni drugi državi, kaj takega ne bi bilo mogoče.

Razrešitev zagonetke glede štartne številke

Cel vikend sem vneto pregledovala svojo elektronsko pošto in nestrpno pričakovala Urbanov odgovor glede zapletov s štartno številko. Odgovora pa kar ni bilo.

V ponedeljek sem v službi sodelavki omenila, da se mi je oz. se je prirediteljem Ljubljanskega maratona očitno zapletlo pri razvrščanju mojega imena na seznam tekačev, da nikjer v ženski konkurenci ne najdem svojega imena. Pričela se je smejati in mi svetovala, naj preverim še na moškem seznamu, če sem slučajno tam. Povedala mi je, da tudi ona ni našla svojega imena na ženskem seznamu, da pa ga je našla na moškem.

Glej ga zlomka, tudi jaz sem se (z)našla na moškem seznamu. Očitno je pri vnašanju prijavnic prišlo do napake in so nas kar nekaj žensk razvrstili na moški seznam.

Kar pa se tiče Urbanovega odgovora... Malo me je razočaral, saj sem dobila občutek, da ni preveril oz. ni imel namena preverjati, kako je z zadevo. Po čem to sklepam? Ponavadi zelo ažurno odgovarja na maile, tokrat pa sploh ni bilo nobenega glasu od njega.
Ko sem sama uspela razvozlati zagonetko, sem mu poslala mail in mu sporočila, da je očitno vse v redu oz. da je prišlo do napake pri razvrščanju po spolih, da sem se našla na moškem seznamu. Čez nekaj minut mi je odgovoril, da je to super in da mi svetuje, da pri prevzemu štartne številke popravim spol.
Upam, da ga nisem sedaj po krivem česa obtožila, vendar takšni so moji občutki. Če pa sem ga, se mu iskreno opravičujem.  Kljub mnenju, ki ga imam, še vedno dopuščam možnost, da  sem ulovila trenutek, ko ravno ni imel časa ali pa je bil sredi preverjanja zadeve in mi je imel namen odgovoriti malo kasneje. :)

Kakorkoli, samo da sem jaz dobila svojo štartno številko! Ali ni super? :D

Zapleti

Kot sem v prejšnji objavi napisala,  nameravam konec novembra preteči prvi maraton.

V sklopu priprav na ta dogodek me naslednjo nedeljo čaka Ljubljanski polmaraton. No ja, tako sem vsaj mislila.

V petek sem na uradni spletni strani Ljubljanskega maratona iskala svojo štartno številko in šokirano ter presenečeno ugotovila, da me ni na nobenem seznamu.

Na dotični dogodek sem se 1. avgusta prijavila preko tekaškega trenerja Urbana Praprotnika in 4. avgusta plačala štartnino. Od Urbana sem obakrat dobila potrdilo, da je vse zabeleženo in urejeno.

Kje se je zataknilo ne vem. Čakam na Urbanov odgovor. Upam, da se bo vse pozitivno uredilo. Sem pa zaradi tega kar malo žalostna.

Novi izzivi

Od vrnitve s Camina, nekako nisem našla časa in volje, da bi v blog zapisala še kakšno misel ali opisala kakšno drugo dogodivščino. Končno je nastopil trenutek tudi za to.

Že na poti do Santiaga sem pričela razmišljati in se poigravati z mislijo, da bi se letos udeležila kakšnega maratona. Ko sva se vrnila domov, je to razmišljanje prerastlo v končno odločitev. Konec novembra bom v Firenzah poskusila odteči moj prvi maraton. Od kar tečem bolj intenzivno sanjam o tem podvigu. Zdi se mi, da je sedaj napočil pravi čas, da to poskusim realizirati. Prehojeni kilometri v Španiji so me nekako opogumili in mi vlili občutek, da bi letos zmogla opraviti tudi ta podvig.

Časa za prijavo nisem imela več veliko, če sem želela uloviti rok za najnižjo prijavnino. Problem ni bil v plačilu prijavnine, temveč v tem, da na tem maratonu zahtevajo od udeležencev zdravniško potrdilo, da so sposobni preteči maratonsko razdaljo 42,195 km. Kje naj dobim v treh dneh, ki sem jih še imela na voljo do izteka roka, zdravniško potrdilo?
Klicala sem svojo osebno zdravnico, da bi se prijavila na pregled, vendar je ravno tisti dan odšla na letni dopust in bo odsotna cel teden. Poskusila sem priti do zdravnice, ki jo je v tem času nadomeščala, vendar je bila vse tri dni stacionirana na urgenci in ni sprejemala takšnih primerov, kot je bil moj. Pričela sem že malo obupavati... Na koncu sem poskusila izkoristiti še nekaj poznanstev, vendar ni kazalo prav dobro. Rekla sem si, vprašam še dr. J. Če mi je udeležba na maratonu namenjena, bom od njega dobila potrdilo, če mi ni, ga ne bom.
Očitno mi je letos namenjeno, da uresničim tudi te svoje sanje, saj sem od dotičnega zdravnika zadnji dan, to je 30. junija dobila podpisani obrazec. Hitro sem se prijavila in poslala potrdilo po elektronski pošti.

Sedaj poti nazaj več ni! :)