Od vrnitve s Camina, nekako nisem našla časa in volje, da bi v blog zapisala še kakšno misel ali opisala kakšno drugo dogodivščino. Končno je nastopil trenutek tudi za to.
Že na poti do Santiaga sem pričela razmišljati in se poigravati z mislijo, da bi se letos udeležila kakšnega maratona. Ko sva se vrnila domov, je to razmišljanje prerastlo v končno odločitev. Konec novembra bom v Firenzah poskusila odteči moj prvi maraton. Od kar tečem bolj intenzivno sanjam o tem podvigu. Zdi se mi, da je sedaj napočil pravi čas, da to poskusim realizirati. Prehojeni kilometri v Španiji so me nekako opogumili in mi vlili občutek, da bi letos zmogla opraviti tudi ta podvig.
Časa za prijavo nisem imela več veliko, če sem želela uloviti rok za najnižjo prijavnino. Problem ni bil v plačilu prijavnine, temveč v tem, da na tem maratonu zahtevajo od udeležencev zdravniško potrdilo, da so sposobni preteči maratonsko razdaljo 42,195 km. Kje naj dobim v treh dneh, ki sem jih še imela na voljo do izteka roka, zdravniško potrdilo?
Klicala sem svojo osebno zdravnico, da bi se prijavila na pregled, vendar je ravno tisti dan odšla na letni dopust in bo odsotna cel teden. Poskusila sem priti do zdravnice, ki jo je v tem času nadomeščala, vendar je bila vse tri dni stacionirana na urgenci in ni sprejemala takšnih primerov, kot je bil moj. Pričela sem že malo obupavati... Na koncu sem poskusila izkoristiti še nekaj poznanstev, vendar ni kazalo prav dobro. Rekla sem si, vprašam še dr. J. Če mi je udeležba na maratonu namenjena, bom od njega dobila potrdilo, če mi ni, ga ne bom.
Očitno mi je letos namenjeno, da uresničim tudi te svoje sanje, saj sem od dotičnega zdravnika zadnji dan, to je 30. junija dobila podpisani obrazec. Hitro sem se prijavila in poslala potrdilo po elektronski pošti.
Sedaj poti nazaj več ni! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar