V nedeljo je bil za vse tekače prazničen dan, saj se je odvijal že tradicionalni 19. ljubljanski maraton. Vzdušje na štartu in ob trasi proge je bilo res enkratno. To je tudi glavni razlog, da sodelujem na teh množičnih tekaških prireditvah.
Ravno malo prej sem prebirala komentarje bralcev ob članku, ki je poročal o Ljubljanskem maratonu in žalostno ugotovila, da se je večina komentatorjev samo pritoževala nad prireditvijo in žalila vse udeležence. Seveda tudi na politiko niso pozabili in so jo "veselo" vključili v svoje komentarje, ne glede na to ali je bilo to umestno ali ne. Moram reči, da teh ljudi niti približno ne razumem, niti ne razumem, kaj imajo od tega širjenja negativne energije. Veliko negativnih komentarjev je bilo namenjenih tudi predsedniku države Borutu Pahorju in njegovi udeležbi na Ljubljanskem maratonu. Kaj jih pri tem tako moti mi ni jasno.
Letos je naključje hotelo, da sem dober del proge pretekla ravno ob Pahorju, kar mi je zelo popestrilo tek. Nekako sem se znašla ob njem in ugotovila, da imava podoben tempo teka. Na poti sem opazovala odzive ljudi, ko so ga opazili med tekači in se ob tem zelo zabavala. V bistvu sta se ves čas pojavljali dve vrsti reakcije; nekateri so se pričeli dregati s komolci in si nekaj prišepetavati, drugi pa so ga pričeli glasno spodbujati. Slednjih je bilo nekoliko manj kot prvih.
Med tekom pa sem seveda imela tudi dovolj časa za razmišljanje o vsem in o ničemer. Med drugim sem razmišljala o tem, kako je v bistvu smešno, da med vso to množico tekačev teče tudi predsednik države, ljudje pa tega skoraj ne opazijo. Seveda med množico ni bil popolnoma sam, ob njem sta tekla tudi dva varnostnika, vendar sem prepričana, da ne bi bilo nobenih izgredov ali nadlegovanja, tudi če bi tekel čisto sam. Mislim, da v kakšni drugi državi, kaj takega ne bi bilo mogoče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar