Nenavadno srečanje

Kljub temu, da sva na dan 19. ljubljanskega maratona s prijateljico že precej zgodaj prispeli v Ljubljano, bi skoraj zamudili start. Množica je bila zelo velika, vhodov v štartne cone pa malo. Ker vhoda za tretjo cono, kamor sva bili namenjeni, kar ni hotelo biti, sva se odločili, da splezava čez ograjo. Tega sicer ne bi smeli početi, a kaj, ko se je že malo mudilo.

Na razdalji treh ali štirih metrov sva pričeli plezati čez ograjo. Na mestu, kjer sem se tega podviga lotila jaz, je nek moški slonel na ograji in gledal množico tekačev za ograjo. Prosila sem ga, če se mi lahko malo umakne, da sem lahko nogo zavihtela čez ograjo, kar je tudi storil. Ko sem se v štartni coni po pristanku na tleh vzravnala, sem se znašla iz oči v oči z našim predsednikom države Borutom Pahorjem, ki se je prav tako udeležil maratona in je z vsemi ostalimi tekači čakal na start. Pahor mi je hitel razlagati, kako mi je hotel pomagati splezati čez ograjo, a ker je videl, da je moj mož na drugi strani in se mi prav tako trudi pomagati, si je premislil. Ob vsem tem me je skoraj kap zadela. Pričela sem se neumno smejati, ker nisem vedela kako naj odreagiram. Po hitrem postopku sem pobrala šila in kopita ter jo ucvrla proč. Šele po kasnejšem premisleku sem se zavedla, da je bil moški, ki je slonel na ograji in se mi je moral umakniti, Pahorjev varnostnik. V svoji vnemi, da kar najhitreje splezam čez ograjo, tega niti opazila nisem.

S prijateljico sva prva dva kilometra tekli skupaj, nato pa sem ugotovila, da je njen tempo nekoliko prehiter zame. Odločili sva se, da bo tekla vsaka v svojem tempu. Prijateljica se je kmalu izgubila v množici pred menoj, do cilja je nisem več videla.

Nekje na 6 km proge sem kar naenkrat opazila, da za menoj teče predsednik Pahor s svojima varnostnikoma. V meni se je prebudil tekmovalni duh. Odločila sem se, da me ne sme prehiteti. Do 18 km sem tako ves čas tekla v njegovi bližini. Včasih sem bila pred njim, včasih za njim, nekajkrat pa sva celo tekla eden ob drugem. Žal mi je, da ga nisem nikoli ogovorila, a takrat se mi to nekako ni zdelo primerno.
Sem se pa na kratko pogovorila z enim od njegovih varnostnikov, saj sem presenečeno ugotovila, da ga poznam. V otroških letih sva bila namreč soseda, stanovala sva v isti stolpnici in se na dvorišču skupaj igrala. Mislim, da sem se z njim nazadnje pogovarjala pred 27 leti. Včasih je življenje res nenavadno in polno presenečenj.

Kako se je moj polmaraton zaključil? Na 18 km sem malenkost pospešila svoj tempo in predsednika z varnostnikoma pustila zadaj. V cilj sem prispela eno minuto prej  kot naš predsednik Slovenije. (To sem kasneje preverila v rezultatih.) Da sem čas, v katerem sem tokrat pretekla polmaraton, občutno izboljšala od prejšnjič, pa se lahko delno zahvalim tudi Pahorju. Zaradi njega in svoje odločitve, da me ne sme prehiteti, sem nekajkrat vztrajala pri hitrejšem tempu, kot bi sicer. Hvala predsednik!