Je bela cesta

Kaj naj rečem? Da je postalo težko.  Zelo težko. Problem je,  ker je potrebno v enem dnevu prehoditi preveč km naenkrat. Noge so se pa pričele temu upirati.

Markotov tendinitis se sicer zelo počasi izboljšuje, vendar pa naju precej ovira in zelo počasi napredujeva. Danes so se meni začela oglašati narastišča ahilovih tetiv. Ko sva po dolgi mučni 32,5 km hoji končno prilezla na cilj v Hontanas, sem si pripravila zelo hladno kopel za noge in jih 20 minut namakala, da je bolečina popustila.

Da ne bom samo jamrala, danes skoraj ni deževalo, kar je zelo dobro. Prva polovica poti je minila zelo hitro. Tudi pokrajina je bila lepa in zanimiva. Na poti sva si privoščila obilen in dober zajtrk oz. kosilo. Mislim, da po končani poti ne bom imela nič manjše telesne teže.

Včeraj sva bila v Burgosu, ki je kar veliko in lepo mesto. Katedrala je res veličastna, vendar je za ogled potrebno plačati vstopnino, zato si je nisva ogledala.

Albergo v katerem sva spala je bil precej nov in lep. V njem sva zopet srečala Slovence - Slavico in Ireno ter Toneta, ki kolesari po Caminu. S kolesom se je odpravil na Camino od doma. Spali smo v isti sobi, s Slavico in Ireno celo na istem dvojnem pogradu. Oni dve spodaj, midva zgoraj. Z njima sva tudi danes v istem albergu.