Na polovici poti

Minili so trije dnevi, od kar sva se zadnjič oglasila. Nama so zelo hitro minili, kljub bolečinam, ki sva jih prestajala po poti. Te so postale že kar stalnica, sploh proti koncu poti.

Markotov tendinitis se počasi,  a vztrajno izboljšuje, mene pa pete po 20 km še vedno pričnejo neznansko boleti. Z ahilovima tetivama nimam več toliko težav, saj sem si omislila silikonske vložke za v čevlje, ki malo razbremenijo peti. V lekarni,  kjer sem jih kupila so imeli zelo pestro izbiro. Očitno so podobni nakupi med peregrinoti zelo pogosti.

V petek sva prehodila pot od vasice Hontanas do Fromiste, kar znese 32 km.  Zaradi težav z nogami sva bolj počasi hodila, vendar vmes nisva delala predolgih premorov, posledično sva na cilj kljub temu prišla v doglednem času.

V soboto sva šla od Fromiste do Calzadilla de la Cueza, kar znese rekordnih 36 km. Tej razdalji se nikakor nisva mogla izogniti, saj je znašla razdalja med zadnjima dvema vasema 17 km. Ko sem na koncu zagledala vas z albergom, sem od veselja prav zavriskala.

Albergo v katerem sva prenočila je bil čisto nov in zelo lep. Bil je pravo nasprotje albergu prejšnjega dne. Slednji se je namreč nahajal na železniški postaji in je bil v bistvu ena zanikrna luknja. Vendar se takrat s tem nisva preveč ubadala. Jaz sem bila zadovoljna, da je bila v kopalnici topla voda, ko sem si pa v ušesa namontirala še čepke, me ni prav nič več brigalo. Zaspala sem kot ubita in zjutraj celo preslišala budilko.

Danes je sledila tura od Calzadilla de la Cueza do Bercianoz del Camina in prehojenih 34 km. Prehodila sva že polovico poti!

V bistvu sva planirana krajšo pot, vendar sva v Calzada del Coto zgrešila odcep, ki je vodil v mesto. To sva ugotovila šele po kakšnem km. Da bi se vračala nazaj se nama je zdelo nesprejemljivo, zato sva odkruncala do nasledne 6,5 km oddaljene vasi. Verjamem, da se takšne stvari dogajajo z razlogom.

Tokratni albergo je cerkveni. Za prenočišče in hrano se dajejo prostovoljni prispevki. Hospitalerosa oz. gostitelja sta prostovoljca, ki sta včeraj prevzela vodenje alberga za dva tedna. Eden od njiju je Američan, druga pa Angležinja. Skuhala sta nam preprosto večerjo, ki je bila zelo okusna - lečo in solato. Seveda vino ni manjkalo.

Preden smo pričeli jesti, smo prebrali lepo misel o hrani, prijateljih, družini in rumenih puščicah, ki vodijo do cilja. To misel smo prebrali v 13 različnih jezikih; vsi zbrani peregrinosi prihajamo namreč iz 13 različnih držav. Iz Slovenije sva bila samo midva, zato je misel v slovenščini prebral Marko.

Po večerji je "moral" vsak izmed nas zapeti pesmico v svojem jeziku. Ob tem smo se precej nasmejali. Midva sva zapela Kekčevo pesem in požela velik aplavz.

Na koncu smo se še vsi skupaj fotografirali, nato smo se počasi odpravili v posteljo, saj je bila ura že pol desetih. Na Caminu hodimo spat ob desetih zvečer (čeprav zunaj še ni tema) in vstajamo ob šestih zjutraj.

Mislim, da je bil to do sedaj moj najlepši večer na Caminu. Upam, da bo še veliko takšnih.