Camino po fazah

Tendinitis je nadležna reč. To sem na lastni koži preizkusil v zadnjih dneh. Pa pojdimo lepo po vrsti...

Zdi se kot, da se je do sedaj vse na Caminu odvijalo po fazah.

Prvi dan sva se polna energije zapodila v hrib in čez Pireneje prehitevala vse po vrsti. Zdravstvenih težav ni bilo. Vreme je bilo lepo in precej vetrovno. Francija je bila draga.

Ob vstopu v Španijo (in obenem pokrajino Navarro) so se začele oglašati prve bolečine in pojavilo se je par malih žuljev. Nisva se dala motiti, ker sva vedela, da se bodo mišice po parih dneh privadile naporov, žulje sva pa tudi imela pod nadzorom. Presenetila naju je velika količina dežja in nizke temperature. Kilometre smo skupaj premagovali s skupino Italijanov in Nizozemko. Španske cene so precej bolj po najinem okusu.

Dež naju je občasno spremljal tudi na poti skozi pokrajino Rioja. Več dni sva hodila gor in dol po hribčkih, ob ogromnih vinogradih. Vino je dobro, poceni in se pretaka v velikih količinah. Bolečine so se iz nožnih mišic preselile v kite in po dveh dneh izginile. Veselil sem se že, da jo bom poceni odnesel. Od Italijanov sva se v mestu Logroño poslovila.

Pokrajina Castilla y León naju je pozdravila z bolj suhim in vetrovnim vremenom. Mline na veter iz časov Don Kihota in Sanča Panse so danes zamenjale vetrne elektrarne, ki so posejane precej na gosto. Vinogradov praktično ni več videti. To je dežela vetra in neskončnih žitnih polj.
Odrgnine od naramnic nahrbtnika so zamenjale tiste na bokih. Mučiti me je začel tendinitis na sprednji strani goleni, malo nad nartom. Prva dva dneva sta bila neznosna. Vsi so mi svetovali počitek, le en malo poseben Francoz je rekel, da sta dve možnosti: ali nekaj dni počivati, ali pa nekaj dni trpeti. Glede na to, da sva časovno precej omejena, sem počitek precej hitro odmislil. Ob prvih dveh dnevih težav sva bila prisiljena zmanjšati predvideno razdaljo in sva tako nekoliko zaostala za planom. Kljub manjši prehojeni razdalji so bili to zame najdaljši dnevi do sedaj.

Če bi v naprej vedel, da bo bolečina prisotna cel teden, na vsakem koraku, po 8 do 9 ur dnevno, bi se verjetno odločil drugače.

Zdaj sva že čez polovico najinega "sprehoda" in lepo vreme je že nekaj časa z nama. Oteklina je že pred dnevi (skupaj z bolečino) skoraj izginila. Močno upam, da je poglavje s tendinitisom končno zaključeno in da bo do konca vse prav kičasto, prijetno in lepo... Upati ni greh. :-)

Le kaj naju še čaka?