Končno na cilju

Danes ob 14h smo prispeli. Mi je kar malo žal, da je v bistvu konec poti. No ja, jutri naju čakajo še Finistere. Ampak tja greva z avtobusom. Nič več hoje.

 

 

 

 

  

Prijetna presenečenja

Najino popotovanje se žal počasi bliža h koncu. Od Santiaga naju loči le še 61 km.
Zadnji teden je odbrzel mimo z veliko hitrostjo.
 

Včeraj sva se poslovila od Slave in Irene, s katerima sva se zadnje tri dni srečevala v albergih, ker se glede na naše načrte ne bomo več srečali na Caminu. Midva sva po planu primorana na dan prehoditi večjo razdaljo od njiju, ki imata na voljo en dan več kot midva.

Ker pa je na Caminu tako, da se ne moremo vedno 100% držati svojih načrtov, ker nam jih prekriža kaj nepričakovanega, se je to zgodilo tudi tokrat. 

Danes smo se dvakrat nepričakovano srečali na poti. Ob prvem srečanju sta nama povedali, da sta morali včeraj precej podaljšati pot, ker tam, kjer sta nameravali prespati, ni bilo več prostih postelj. Nazadnje sta pristali v istem kraju kot midva. Mislim, da je bilo to 10 km več kot sta nameravali prehoditi včeraj.

Seveda smo se danes ponovno obakrat prisrčno poslovili, s tem, da ne bom nič več presenečena, če se slučajno še kje srečamo.

 

Ker je zadnja dva dni na poti precej več romarjev, ki pridejo na Camino samo na zadnjih 100 - 200 km ali pa še manj, smo si za danes rezervirali prenočišče v albergu, ki je od včerajšnjega oddaljen cca 30 km. Ko smo prispeli do njega, smo bili zelo zadovoljni, ker je videti super. Še bolj smo bili zadovoljni, ko so nas namestili v sobe. Naju, Yolando in Aleksandra (ki se nam je pridružil danes) so namestili v mlin!! Nad namestitvijo smo vsi zelo navdušeni, ker imamo v bistvu hišico zase, z lastno kopalnico in wc-jem. 

Dobro jutro

Danes sem spet po dolgem času dobro spala. Tale albergo mi je res všeč. Kljub temu, da smo šli včeraj spati šele nekaj po enajsti uri, sem se zbudila odpočita. Seveda sem budilko preslišala in se zbudila dvajset minut čez šesto.

Včeraj smo šli precej kasno na večerjo. Šele ob poldesetih. Občutka pa nisem imela, da je že tako kasno, saj se zunaj niti mračiti ni pričelo.

Zdaj pa pot pod noge in gremo novim dogodivščinam naproti.

Nemirna noč

Današnji dan se je pričel precej zgodaj, saj je bila noč precej nemirna, mrzla in razsvetljena, tako da sem komaj čakala, da se zdani in vstanem.

Zvečer sem se zabubila v svojo spalno vrečo in se čez njo pokrila še z odejo. Kljub temu se nikakor nisem mogla ogreti. Nato sem si oblekla še termoflis in se končno ogrela. Kljub temu spanje ni bilo trdno, saj je bil prostor preveč osvetljen in sem se zbujala tudi zaradi tega. Hrupa k sreči ne slišim,  saj si v ušesa zatlačim čepke, ki odstranijo vse zvoke iz okolice. Nekajkrat se mi je že zgodilo, da zjutraj nisem slišala budilke.

Glede na to, da je tudi večina ostalih romarjev vstala zelo zgodaj, sklepam, da so podobno doživljali vse skupaj. Tokrat nas je v prostoru spalo okrog 70. Najbrž si lahko predstavljate hrup, ki nastane, ko jih začne tri četrt na polno smrčati, poleg tega pa postelja na vso moč zaškripa, ko se obrneš v njej.

Že nekaj dni zaporedoma se vsak dan srečujeva z dvema Italijanoma Moniko in Valerijem ter s Španko Yolando. Danes smo istočasno zapustili albergo in pričeli skupaj hoditi, saj smo vsi imeli planiran isti cilj - kraj Portomarino. Občasno je kdo od nas ušel naprej ali pa zaostal, vedno znova pa smo se zopet našli v kakšni gostilnici. 5 km pred Portomarinom smo se zbrali v gostilni,  v kateri smo pojedli kosilo in si v Portomarinu rezervirali 5 postelj v albergu - trenutno je namreč na poti precejšnja gneča in pri najinih vsakodnevnih razdaljah si je vse težje izboriti posteljo. 

Okrog petih smo potem končno pripujsali do alberga. Danes smo prehodili cca. 35 km.

Sreča je na strani pogumnih...

... bi rekla Milena in bi imela prav.

Včeraj je bil precej intenziven dan, kar se tiče hoje. Povzpeti sva se morala na dva precej visoka hriba - kot npr. na Jelenk nato pa še na Porezen, s tem, da sva si "Jelenk" nakopala sama.

Štartala sva v kraju Villafranca del Bierzo, od koder proti Santiagu vodita dve poti - težja (kasneje sva ugotovila, da tudi daljša) čez hrib in lažja, a dolgočasna po cesti. Odločila sva se za pot čez hrib, ker sva upala, da bova s tem kakšen km pridobila. Žal sva si s tem nakopala 4 dodatne km in celotno pot podaljšala s 30 na 34 km. A sva tudi to preživela in brez težav prehodila.

Najin cilj je bila hribovska vasica O Cebreiro. Mene je celo pot skrbelo, da bova prepozno prispela do alberga in ostala brez postelje zato je bil tempo hoje precej hiter. 2 km pod vrhom sva ugotovila, da se tam nahaja nov albergo. Za hip sva se ustavila pred njim in  razmišljala kaj bi bilo bolje, ostati tam ali nadaljevati pot do vrha in upati na najboljše. Spomnila sva se na Milenin moto, da je sreča na strani pogumnih in nadaljevala pot do zastavljenega cilja. K sreči sva prispela na vrh pravočasno in v albergu zasedla 92 in 93 posteljo od 104. Do naslednje vasi je 9 km, ki bi jih težko prehodila, če bi tukaj ostala brez prenočišča. No ja, najbrž bi najela sobo za dva v kakšnem mini hotelčku za precej višjo ceno kot v albergu.

Hrib, na katerem se nahaja vasica O Cebreiro razmejuje pokrajini Castilla y León ter Galicijo. Ko prečkaš to mejo, imaš občutek, da si v drugi deželi, tako se pokrajini razlikujeta med seboj.

Galicija je zelo zelena, kar je posledica obilnih padavin. Področje je predvsem kmetijsko in menda najmanj razvito v celi Španiji.

Se pa v Galiciji dobro je, kar za prejšnjo pokrajino ne bi mogla reči.

Danes sva prispela v Samos. Vas je zelo majhna, ima pa velik samostan s cerkvijo, v katerem se nahaja najino nocojšnje prenočišče. Upam, da se bo dobro spalo. Lahko noč.

Julija in Miguel

Danes sta se nama na poti pridružila Julija in Miguel iz El Espinarja. Sta Markotova prijatelja. Spoznali so pred dvema letoma v Segovii na street jazz festivalu, kamor je šel Marko s Kar češ brass bendom kot fotograf.

Julija je navdušena romarka Camina, po katerem raje teče kot hodi. Dobili smo se v Camponaraya, ki je od njunega doma oddaljen dobre tri ure vožnje z avtom. Skupaj smo prehodili cca. 15 km od najinih današnjih 33.

Pot smo zaključili v Villafranca del Bierzo. Mogoče se nama bosta jutri pridružila še na prvi polovici poti, odvisno od Miguelovega počutja.

Najine težave z nogami so se umirile,  zato je hoja precej bolj prijetna.

Camino po fazah

Tendinitis je nadležna reč. To sem na lastni koži preizkusil v zadnjih dneh. Pa pojdimo lepo po vrsti...

Zdi se kot, da se je do sedaj vse na Caminu odvijalo po fazah.

Prvi dan sva se polna energije zapodila v hrib in čez Pireneje prehitevala vse po vrsti. Zdravstvenih težav ni bilo. Vreme je bilo lepo in precej vetrovno. Francija je bila draga.

Ob vstopu v Španijo (in obenem pokrajino Navarro) so se začele oglašati prve bolečine in pojavilo se je par malih žuljev. Nisva se dala motiti, ker sva vedela, da se bodo mišice po parih dneh privadile naporov, žulje sva pa tudi imela pod nadzorom. Presenetila naju je velika količina dežja in nizke temperature. Kilometre smo skupaj premagovali s skupino Italijanov in Nizozemko. Španske cene so precej bolj po najinem okusu.

Dež naju je občasno spremljal tudi na poti skozi pokrajino Rioja. Več dni sva hodila gor in dol po hribčkih, ob ogromnih vinogradih. Vino je dobro, poceni in se pretaka v velikih količinah. Bolečine so se iz nožnih mišic preselile v kite in po dveh dneh izginile. Veselil sem se že, da jo bom poceni odnesel. Od Italijanov sva se v mestu Logroño poslovila.

Pokrajina Castilla y León naju je pozdravila z bolj suhim in vetrovnim vremenom. Mline na veter iz časov Don Kihota in Sanča Panse so danes zamenjale vetrne elektrarne, ki so posejane precej na gosto. Vinogradov praktično ni več videti. To je dežela vetra in neskončnih žitnih polj.
Odrgnine od naramnic nahrbtnika so zamenjale tiste na bokih. Mučiti me je začel tendinitis na sprednji strani goleni, malo nad nartom. Prva dva dneva sta bila neznosna. Vsi so mi svetovali počitek, le en malo poseben Francoz je rekel, da sta dve možnosti: ali nekaj dni počivati, ali pa nekaj dni trpeti. Glede na to, da sva časovno precej omejena, sem počitek precej hitro odmislil. Ob prvih dveh dnevih težav sva bila prisiljena zmanjšati predvideno razdaljo in sva tako nekoliko zaostala za planom. Kljub manjši prehojeni razdalji so bili to zame najdaljši dnevi do sedaj.

Če bi v naprej vedel, da bo bolečina prisotna cel teden, na vsakem koraku, po 8 do 9 ur dnevno, bi se verjetno odločil drugače.

Zdaj sva že čez polovico najinega "sprehoda" in lepo vreme je že nekaj časa z nama. Oteklina je že pred dnevi (skupaj z bolečino) skoraj izginila. Močno upam, da je poglavje s tendinitisom končno zaključeno in da bo do konca vse prav kičasto, prijetno in lepo... Upati ni greh. :-)

Le kaj naju še čaka?

Najboljša prijatelja Voltaren in Ibubrofen

Od zadnje objave je zopet minilo nekaj dni. Razlog je pomanjkanje časa ali pa ni wi-fi povezave.

Med hojo imam seveda ogromno časa in razmišljam o vseh mogočih stvareh. Danes sem razmišljala o tem, kako je bilo v srednjem veku biti romar. Obutev in obleka sta bili slabi, analgetikov ni bilo. Tudi infrastruktura je bila najbrž slabša, da o nevarnostih, ki so jim pretile sploh ne govorim.

V bistvu nam sploh ni hudega. Obutev in obleka sta kvalitetni in prilagojeni razmeram. Edino kar je najbrž slabše, je naša fizična pripravljenost. Takšna hoja je za naše sklepe in mišice nenavadna in predstavlja za telo velik stres. Posledica so žulji na vseh mogočih in nemogočih mestih, vnetja kit in sklepov ipd. Kljub temu se nam ni potrebno preveč pritoževati, saj imamo tudi za te tegobe odlične pripomočke. Compeed za žulje ter ibubrofen in voltaren za vnete kite in sklepe. Upam si trditi, da skoraj ni romarja, ki se na celotni poti ne bi vsaj enkrat poslužil teh sodobnih pridobitev. Zanimivo bi bilo narediti raziskavo o prodaji teh treh "zdravil ".

Jaz trenutno "zlorabljam" voltaren. Zelo blagodejno vpliva na moja uboga otekla stopala. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj nekateri toliko poudarjajo, da morajo biti pohodni čevlji za vsaj eno številko večji. Danes zjutraj mi je bilo to še kako jasno. Moja stopala so bila namreč kot dve lubenici. Zatekla in okrogla ter precej povečana. Komaj sem jih stlačila v pohodne čevlje. K sreči so se po 15 minutah hoje, ko je spet pričela delovati cirkulacija,  nekoliko skrčila.

Vsako jutro, ko se zbudim,  je precej zanimivo. Najprej preverim v kakšnem stanju so noge. Seveda so ponavadi precej otekle in slabše gibljive. Mislim si, da danes pa ne bo šlo. Vendar se po 15 minutah hoje zgodi čudež. Nog ne dojemam več na tak način in hoja postane precej lahka in normalna. Ponovno se razbolijo enkrat popoldne po cca. 20 in nekaj km. In takrat ponovno pride na vrsto prijatelj voltaren.

Na polovici poti

Minili so trije dnevi, od kar sva se zadnjič oglasila. Nama so zelo hitro minili, kljub bolečinam, ki sva jih prestajala po poti. Te so postale že kar stalnica, sploh proti koncu poti.

Markotov tendinitis se počasi,  a vztrajno izboljšuje, mene pa pete po 20 km še vedno pričnejo neznansko boleti. Z ahilovima tetivama nimam več toliko težav, saj sem si omislila silikonske vložke za v čevlje, ki malo razbremenijo peti. V lekarni,  kjer sem jih kupila so imeli zelo pestro izbiro. Očitno so podobni nakupi med peregrinoti zelo pogosti.

V petek sva prehodila pot od vasice Hontanas do Fromiste, kar znese 32 km.  Zaradi težav z nogami sva bolj počasi hodila, vendar vmes nisva delala predolgih premorov, posledično sva na cilj kljub temu prišla v doglednem času.

V soboto sva šla od Fromiste do Calzadilla de la Cueza, kar znese rekordnih 36 km. Tej razdalji se nikakor nisva mogla izogniti, saj je znašla razdalja med zadnjima dvema vasema 17 km. Ko sem na koncu zagledala vas z albergom, sem od veselja prav zavriskala.

Albergo v katerem sva prenočila je bil čisto nov in zelo lep. Bil je pravo nasprotje albergu prejšnjega dne. Slednji se je namreč nahajal na železniški postaji in je bil v bistvu ena zanikrna luknja. Vendar se takrat s tem nisva preveč ubadala. Jaz sem bila zadovoljna, da je bila v kopalnici topla voda, ko sem si pa v ušesa namontirala še čepke, me ni prav nič več brigalo. Zaspala sem kot ubita in zjutraj celo preslišala budilko.

Danes je sledila tura od Calzadilla de la Cueza do Bercianoz del Camina in prehojenih 34 km. Prehodila sva že polovico poti!

V bistvu sva planirana krajšo pot, vendar sva v Calzada del Coto zgrešila odcep, ki je vodil v mesto. To sva ugotovila šele po kakšnem km. Da bi se vračala nazaj se nama je zdelo nesprejemljivo, zato sva odkruncala do nasledne 6,5 km oddaljene vasi. Verjamem, da se takšne stvari dogajajo z razlogom.

Tokratni albergo je cerkveni. Za prenočišče in hrano se dajejo prostovoljni prispevki. Hospitalerosa oz. gostitelja sta prostovoljca, ki sta včeraj prevzela vodenje alberga za dva tedna. Eden od njiju je Američan, druga pa Angležinja. Skuhala sta nam preprosto večerjo, ki je bila zelo okusna - lečo in solato. Seveda vino ni manjkalo.

Preden smo pričeli jesti, smo prebrali lepo misel o hrani, prijateljih, družini in rumenih puščicah, ki vodijo do cilja. To misel smo prebrali v 13 različnih jezikih; vsi zbrani peregrinosi prihajamo namreč iz 13 različnih držav. Iz Slovenije sva bila samo midva, zato je misel v slovenščini prebral Marko.

Po večerji je "moral" vsak izmed nas zapeti pesmico v svojem jeziku. Ob tem smo se precej nasmejali. Midva sva zapela Kekčevo pesem in požela velik aplavz.

Na koncu smo se še vsi skupaj fotografirali, nato smo se počasi odpravili v posteljo, saj je bila ura že pol desetih. Na Caminu hodimo spat ob desetih zvečer (čeprav zunaj še ni tema) in vstajamo ob šestih zjutraj.

Mislim, da je bil to do sedaj moj najlepši večer na Caminu. Upam, da bo še veliko takšnih.