Cimaja

Po dvodnevni vožnji sva končno prispela v Cimajo. Iz Yogyakarte sva se z vlakom odpeljala do Bandunga, kjer sva si rezervirala sobo v hotelu blizu železniške postaje. Od tam sva šla zgodaj zjutraj z avtobusom naprej do Sukabumija, kjer sva prestopila na avtobus, ki je peljal v Pelabuhan Ratu. Od tam pa s skuterji do Cimaje.

Pot iz Yogyakarte do Bandunga je trajala sedem ur in pol, od Bandunga do Pelabuhan Ratuja pa še vsega skupaj osem ur.

V Pelabuhan Ratuju sva, kot že rečeno, na avtobusni postaji najela dva motorja z voznikoma, ki sta naju zapeljala do nastanitve v Cimaji.

Tam je bila le oskrbnica hiše, ki sploh ni vedela, da prideva, niti katero sobo imava rezervirano.
Angleško je znala bolj za silo, tako da neka huda komunikacija ni bila možna. Na ta račun sva dobila sobo s klimo, kar je bilo res super, saj se je hiša čez dan zelo ogrela. K sreči je bila okrog postelje nameščena mreža proti komarjem, kajti komarjev je bilo cel kup ali tri. Se mi pa zdi, da tukajšnji komarji niso tako agresivni kot doma.

Namestitve sva tukaj vedno iskala preko namenskih mobilnih aplikacij (Booking.com, Airbnb, Agoda, Roomorama ipd.), kjer sva vedno pogledala fotografije sobe in kopalnice ter komentarje gostov z ocenami. V Cimaji ni bilo neke hude izbire sob, zato sva se odločila za sobo, ki je imela največ pozitivnih komentarjev, kljub temu, da ni bilo fotografije kopalnice.

Seveda se je izkazalo, da v hiši ni tople vode, žal pa ni bilo niti tuša. Bila je le "normal bathroom" kot se je izrazila oskrbnica, ko sem jo vprašala za tuš. To pomeni, da je v kopalnici zidana "kad"  dimenzij 1x1x1 m, v katero naliješ vodo, ki jo potem zajemaš s posebno posodico in jo polivaš po sebi. Jaz sem namesto tega uporabljala navaden umivalnik in krpico, s katero sem se umila. Pa smo preživeli tudi to...