V ponedeljek v popoldanskem času sva prispela z vlakom v Yogyakarto. Z železniške postaje do hotela sva imela manj kot en kilometer, tako da nama ni bilo potrebno iskati prevoza. Hotel sva našla hitro in brez težav. Seveda ta ni bil tako lep in urejen kot tisti v Solu.
Kar se čistoče tiče, bi bila lahko soba malo bolj počiščena, vendar ne morem reči, da je bila umazana. Rjuhe so bile sicer sveže, vendar je bilo na njih kar nekaj madežev, ki se pri pranju niso odstranili.
Od vsega skupaj pa je bil najbolj moteč močan vonj po naftalinu. Že prej na Baliju sem opazila, da vsepovsod, predvsem v javnih WC-jih, za "osvežitev zraka" uporabljajo (smrdeče) kroglice, ki imajo močan vonj po naftalinu. Seveda kroglice niso manjkale niti v najini kopalnici.
Ob prihodu v sobo se najprej sploh ni dalo dihati, tako je bil zrak prežet s tem vonjem. Ker je bila soba brez oken, nama je za "mešanje zraka" ostala na voljo le klimatska naprava, ki sva jo po hitrem postopku vklopila.
No ja, klimatska naprava je bila edino pozitivno presenečenje v tem hotelu. Ko sva rezervirala sobo preko interneta, je tam pisalo, da ima za hlajenje vgrajen stropni ventilator, klima ni bila omenjena.
Kljub vsem naštetim pomanjkljivostim je bila soba čisto solidna in nama v njej ni nič manjkalo... razen topla voda pod tušem. Tudi te ni bilo. Ampak kaj hočemo, takšen je standard poceni hotelov v Yogyakarti. Sobnega TV-ja v dveh dneh niti vklopiti nisva utegnila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar