Java in Surabaya

Včeraj zvečer sva priletela z otoka Lombok na otok Java. Prihod se mi ni zdel najbolj prijeten, saj so naju že na letališču varnostniki ves čas nekaj pregledovali. Očitno sva zgledala
sumljivo. Nato so naju "napadli" še razni taksisti.


Da sva našla cenovno relativno ugoden taksi, ki naju je z letališča odpeljal do hotela, se je bilo treba precej pregovarjati z različnimi ponudniki. Seveda je to zoprno "opravilo" izvedel M., jaz sem bolj statirala zraven. 
V vodiču je napisano, da je primerna cena 110.000 rp, vendar se nama ni uspelo dogovoriti za takšno vsoto. Na koncu sva plačala 125.000 rp. Za boljšo predstavo naj povem, da je 1€ približno 15.000 rp.

Med tem, ko sva iskala cenovno ugodnega taksista, sva se po pomoč obrnila tudi na gospoda, ki je sedel zunaj pred letališčem v čakalnici. Žal nama ni znal ali mogel pomagati, saj ni razumel kaj želiva od njega. Angleško je znal samo nekaj besed, ki niso zadostovale za rešitev najinega problema. Zadostovale pa so za to, da naju je vprašal od kje prihajava. Ponavadi, ko poveva, da sva iz Slovenije, nihče ne ve kje se le-ta nahaja. Ponavadi dodava, da je to v Evropi, zraven Italije. Pa še takrat imam občutek, da ne vedo kje to je.

Možakar naju je precej presenetil, saj je pričel vneto kimati in povedal, da je bil z indonezijsko vojsko v Zagrebu na Hrvaškem, v Bosni in v Srbiji. Njegov prijatelj je bil med tem v Sloveniji. Bil je ves navdušen, ker naju je srečal in je ves čas ponavljal: "Zagreb, Croacia, Serbia, Bosnia" in se prešerno smejal. Zraven njega je sedela najbrž hčerka, ki pa nas je samo čudno gledala in ji ni bilo nič jasno.

Vožnja z letališča do hotela je bila precej dolga in naporna, saj sem bilaeže malo utrujena od celega dneva, ki je bil kar pester. Ves čas sem imela občutek, da šofer ne ve najbolje, kam naju mora peljati, vendar smo na koncu prispeli na pravi kraj.

Sama vožnja po Surabayi je zelo pestra in dinamična. Semaforji so bolj za okras, upošteva jih nihče. Pogosto so v križiščih prometniki, ki usmerjajo promet. Te vozniki sicer upostevajo, ampak le toliko, kolikor je res nujno. Občasno je najin taksist prometniku v križišču v roko na hitro stisnileše kak kovanec. Videti je bilo, da to vsaj nekoliko pomaga pri določanju prednosti vozil.

Samo mesto je ogromno. Ob pogledu z letala ni bilo videti ne konca, ne kraja. Je pa , da je ponoči vse videti slabše, kot podnevi. Zjutraj najin nekaj kilometerski sprehod do železniške postaje ni bil tako grozen.


Kar se hotela tiče, je bil čist. V kopalnici je bila topla sladka voda, tako da se je bil po štirih dneh tuširanja s slano vodo užitek stuširati. Me je pa motil vonj po cigaretih, ki je bil močno prisoten. Tega ob prihodu v sobo najprej nisva zaznala, ker je bila soba precej nadišavljena z osvežilcem, toda ko se je ob vklopu elektrike vklopila klima in premešala zrak, je prikrit vonj prišel do izraza. Ampak bolje to, kot kakšen mrčes.