Let's go surfing

V Cimajo sva prišla z namenom, da poskusiva surfati. Za nekaj ur sva najela inštruktorja in surfa. Ob osmih zjutraj smo se zapeljali do plaže, kjer so primerni, ne previsoki valovi za začetnike. 

Najprej sta nama inštruktorja povedala in  pokazala na suhem, kaj je treba početi, nato smo se zapodili v valove.

Že prej sem vedela, da zadeva ne bo enostavna. V bistvu sem bila prepričana, da se mi ne bo uspelo postaviti na surf. Vendar sem samo sebe pozitivno presenetila, ko mi je to nekajkrat uspelo. Dvakrat, bi lahko rekla, sem resnično surfala. M. je bil pri tem seveda še bolj uspešen. Uspelo pa mu je tudi zlomiti surf, ki pa je bil že od prej načet, tako da je samo dokončal zadevo.

Po kakšni uri, ko smo bili v vodi, sta inštruktorja pričela stokati, da ju zebe. Moj inštruktor se je tresel kot šiba na vodi, kljub temu, da je imel oblečen neopren. Meni se je to zdelo precej smešno, saj je morje za naše kriterije precej toplo oz. idealnih temperatur. Naju ni popolnoma nič zeblo. Je pa res, da sva midva precej bolj migala kot ona dva.

Da reveža nista zmrznila, smo naredili pavzo.

V tem času pred pavzo pa sta M. in njegov inštruktor ugotovila, da se je zlomil surf, ki ga je uporabljal M. Potrebno je bilo dobiti novega. Čez cca. 15 minut so dostavili drugega, ki pa ni bil tako primeren za začetnike. 

Midva sva se učila na t.i "long board-u",  nato pa so pripeljali "short board", ker dolgega niso imeli nobenega več. Kljub temu je šlo M. kar dobro.

Jaz sem bila po dveh urah popolnoma "uničena", kar je opazil tudi inštruktor. Skupaj sva se odločila, da zaključiva z učenjem. Tudi M. je bil videti precej utrujen. Kljub temu je obdržal svoj surf in kasneje še nekajkrat sam poskusil zajahati valove. Izkazalo se je, da je brez pomoči inštruktorja zadeva precej težja. Po kakšni uri mučenja je tudi on obupal.

Kljub temu, da je bilo vse skupaj zelo naporno, sva bila oba navdušena nad surfanjem in zadovoljna, da sva poizkusila zadevo. 

Moje roke pa so bile malo manj navdušene, saj so bile res zelo utrujene. Kar vidim, kako me bodo jutri bolele.

Vseeno pa zvečer nisva bila tako utrujena, da ne bi najela skuterja in se malo zapeljala naokrog.

Jaz sicer nad idejo nisem bila tako navdušena (skrbela me je vožnja po levi strani), vendar je M. vztrajal, da si greva pogledat vroče vrelce, ki so v bližini. 

Vse skupaj je bilo zanimivo za videti, vonj po žveplu pa k sreči tudi ni bil premočan. Škoda le, ker je bila že skoraj tema, ko sva prispela in se ni več tako dobro videlo. Kljub temu je M. uspelo narediti nekaj fotk.

S seboj žal nisva imela kopalk in brisač, saj bi v nasprotnem primeru kljub temi verjetno izkoristila priložnost in se pošteno stuširala s toplo vodo (če že v namestitvi ni bilo takega luksuza). Iz nekaterih vrelcev je namreč voda brizgala skoraj 10m visoko.

Bližnje "Jame netopirjev" nisva utegnila obiskati. Nekaj je bilo vseeno potrebno pustiti za morebitni naslednji obisk.

Cimaja

Po dvodnevni vožnji sva končno prispela v Cimajo. Iz Yogyakarte sva se z vlakom odpeljala do Bandunga, kjer sva si rezervirala sobo v hotelu blizu železniške postaje. Od tam sva šla zgodaj zjutraj z avtobusom naprej do Sukabumija, kjer sva prestopila na avtobus, ki je peljal v Pelabuhan Ratu. Od tam pa s skuterji do Cimaje.

Pot iz Yogyakarte do Bandunga je trajala sedem ur in pol, od Bandunga do Pelabuhan Ratuja pa še vsega skupaj osem ur.

V Pelabuhan Ratuju sva, kot že rečeno, na avtobusni postaji najela dva motorja z voznikoma, ki sta naju zapeljala do nastanitve v Cimaji.

Tam je bila le oskrbnica hiše, ki sploh ni vedela, da prideva, niti katero sobo imava rezervirano.
Angleško je znala bolj za silo, tako da neka huda komunikacija ni bila možna. Na ta račun sva dobila sobo s klimo, kar je bilo res super, saj se je hiša čez dan zelo ogrela. K sreči je bila okrog postelje nameščena mreža proti komarjem, kajti komarjev je bilo cel kup ali tri. Se mi pa zdi, da tukajšnji komarji niso tako agresivni kot doma.

Namestitve sva tukaj vedno iskala preko namenskih mobilnih aplikacij (Booking.com, Airbnb, Agoda, Roomorama ipd.), kjer sva vedno pogledala fotografije sobe in kopalnice ter komentarje gostov z ocenami. V Cimaji ni bilo neke hude izbire sob, zato sva se odločila za sobo, ki je imela največ pozitivnih komentarjev, kljub temu, da ni bilo fotografije kopalnice.

Seveda se je izkazalo, da v hiši ni tople vode, žal pa ni bilo niti tuša. Bila je le "normal bathroom" kot se je izrazila oskrbnica, ko sem jo vprašala za tuš. To pomeni, da je v kopalnici zidana "kad"  dimenzij 1x1x1 m, v katero naliješ vodo, ki jo potem zajemaš s posebno posodico in jo polivaš po sebi. Jaz sem namesto tega uporabljala navaden umivalnik in krpico, s katero sem se umila. Pa smo preživeli tudi to...

Borobudur in Prambanan

V lokalni turistični agenciji v Yogyakarti sva se dogovorila, greva z njimi na ogled dveh največjih templjev na Javi; Borobudurja in  Prambanana.

Kombi naju je ob 3.45 zjutraj pobral v hotelu, nato smo se odpeljali še do druge lokacije, kjer so se nam pridružili še trije turisti. Počasi smo se odpeljali proti hribu Punthuk Setumbu v relativni bližini Borobudurja, s katerega naj bi bil lep razgled na sončni vzhod in tempelj Borobudur.

Za vzpon na hrib Punthuk Setumbu je bilo potrebno plačati vstopnino 30.000 rp. (2€).

Ob našem prihodu je bilo na hribu že precej drugih turistov, vendar sva kljub temu z M. brez težav našla primerno mesto za gledaje sončnega vzhoda. M. je pripravil stojalo za fotoaparat in fotoaparat ter upal, da bo lahko posnel kakšno lepo fotografijo.

Počasi se je pričelo svetlikati za obzorjem in na nebu so se pričele spreminjati barve. Lepo je bilo gledati kako sonce vzhaja in poslušati vse glasnejše ptičje petje.

Žal pa nam ni bilo namenjeno videti, kako sonce obsije tempelj. Takoj ko je sonce vzšlo, so se pričeli nabirati oblaki, ki so preprečevali, da bi sončni žarki predrli meglo in obsijali Borobudur.

Z razgledne točke smo se odpeljali v Borobudur. Vstopnina za ta tempelj je ena izmed najvišjih in znaša 250.000 rp. (17€). Kljub temu, da je to kar precej, se mi je zdelo, da je bilo vredno, saj je tempelj res veličasten.

Zgrajen je bil med leti 750 in 850 n.š. Je eden izmed najpomembnejših budističnih templjev na svetu. Obsega šest kvadratnih in dve okrogli nadstropji. Okrog 1500 reliefnih panelov prikazuje budistične nauke in zgodbe, na terasah pa sedi v kamricah 432 kipov Bude.

Za ogled Borobudurja smo imeli na voljo dobri dve uri in pol, nato pa smo se zapeljali še do svetišča Prambanan, ki zajema več templjev.

Svetišče je zelo veličastno, vendar ga še vedno obnavljajo, zato so vsepovsod naokrog kupi peska in drugo gradbeno orodje. Kljub temu si lahko zelo dobro ogledaš templje.

Tudi za ogled Prambanana je precej visoka vstopnina, ki znaša 225 rp. (15€), vendar mi tudi za ta denar ni bilo žal.

Prambanan so gradili od 8. do 10. st. Ko je bilo zgrajeno,  je zajemalo 244 templjev. Osem manjših in osem glavnih templjev stoji v sredini svetišča. Največji in glavni tempelj je posvečen Šivi.

Tudi za ogled Prambanana smo porabili približno dve uri in pol.
Okrog 13h smo se vrnili v Yogyakarto.

Sky hotel

V  ponedeljek v popoldanskem času sva prispela z vlakom v Yogyakarto. Z železniške postaje do hotela sva imela  manj kot en kilometer, tako da nama ni bilo potrebno iskati prevoza. Hotel sva našla hitro in brez težav. Seveda ta ni bil tako lep in urejen kot tisti v Solu.

Kar se čistoče tiče, bi bila lahko soba malo bolj počiščena, vendar ne morem reči, da je bila umazana. Rjuhe so bile sicer sveže, vendar je bilo na njih kar nekaj madežev, ki se pri pranju niso odstranili.

Od vsega skupaj pa je bil najbolj moteč močan vonj po naftalinu. Že prej na Baliju sem opazila, da vsepovsod, predvsem v javnih WC-jih, za "osvežitev zraka" uporabljajo (smrdeče) kroglice, ki imajo močan vonj po naftalinu. Seveda kroglice niso manjkale niti v najini kopalnici.

Ob prihodu v sobo se najprej sploh ni dalo dihati, tako je bil zrak prežet s tem vonjem. Ker je bila soba brez oken, nama je za "mešanje zraka" ostala na voljo le klimatska naprava, ki sva jo po hitrem postopku vklopila.

No ja, klimatska naprava je bila edino pozitivno presenečenje v tem hotelu. Ko sva rezervirala sobo preko interneta, je tam pisalo, da ima za hlajenje vgrajen stropni ventilator, klima ni bila omenjena.

Kljub vsem naštetim pomanjkljivostim je bila soba čisto solidna in nama v njej ni nič manjkalo... razen topla voda pod tušem. Tudi te ni bilo. Ampak kaj hočemo, takšen je standard poceni hotelov v Yogyakarti. Sobnega TV-ja v dveh dneh niti vklopiti nisva utegnila.

Gunung Lawu s svojimi templji

V času najinega bivanja v Solu (Surakarta) sva si šla ogledat dva bližnja teplja; Candi Sukuh in Candi Cetho.

Tudi tokrat sva do tja najela avto s šoferjem, ki naju je ob koncu ogledov odložil na železniški postaji. Od tukaj sva nadaljevala najino popotovanje po Indoneziji oz. po Javi.

Gunung Lawu je ena izmed najbolj svetih gora na Javi. Po hribih so raztreseni hinduistični templji, ki jih obišče mnogo romarjev.

Candi Sukuh tempelj se nahaja na 900 m n.v. Tempelj ni velik, vendar je kljub temu zelo zanimiv. Domnevajo, da so v templju izvajali obrede povezane s plodnostjo. Nekateri ga imenujejo tudi "erotični tempelj". Zgrajen je bil v 15.st v času zatona Majapahitovega kraljestva.
Candi Sukuh se zelo razlikuje od ostalih budističnih in hinduističnih templjev na Javi.

Na sredini se nahaja kamnita piramida, ki pa jo trenutno restavrirajo, zato njen ogled ni možen. Pogled zakrivajo zidarski odri, prav tako je blokiran dostop do nje. Ogled templja je kljub temu zanimiv, saj so naokrog razstavljeni različni nenavadni kipi in reliefi.

Candi Cetho tempelj se nahaja še višje v hribih na 1400 m n.v. Zgrajen je bil okrog leta 1350. Zajema prvine balijskih templjev ter elemente šivaizma in čaščenja plodnosti.
Tempelj se nahaja na terasah, ki se vzpenjajo po hribu navzgor. V njem še vedno molijo in izvajajo daritve.

Na poti proti templjem smo se vozili mimo velikih nasadov čaja. Pogled na jih je bil zelo lep. S šoferjem sva se poskusila dogovoriti še za postanek na plantaži čaja, vendar sva bila pri tem neuspešna.
Še vedno ne vem ali je bil razlog za nespeh ta, da šofer ni znal skoraj nič govoriti angleško in naju ni razumel, kaj želiva ali pa samo ni bil zainteresiran za ta postanek. Sumim, da je bil razlog nezainteresiranost.

Vozi me vlak v daljavo

Surabaya kot mesto mi tudi malo ni bilo všeč. Res, da mu nisva dala niti prave priložnosti, vendar sem bila kar vesela, ko sva ga zapustila.

Po ne preveč dobrem zajtrku sva spakirala stvari in se peš odpravila proti železniški postaji, ki se nahaja precej oz. relativno blizu hotela, v katerem sva bila nastanjena.

Včeraj zvečer sva še razmišljala, da bi bila najina naslednja destinacija vzpon na vulkan Bromo, vendar sva si po temeljitem premisleku in iskanju informacij kako priti do tja, premislila. Stvar je namreč precej komplicirana in na koncu tudi draga. Odločila sva se, da se z vlakom raje odpeljeva do mesta Solo oz. Surakarta.

Na železniško postajo sva prispela okrog 10h. Tam sva ugotovila, da vlak odpelje ob 12h, kar se nama je zdelo kar ustrezno. Kupila sva karte za "ekonomi" razred in poiskala lokal z wi-fi povezavo, da sva si še rezervirala sobo v Surakarti. Tam sem končno prišla do skodelice spodobnega zelenega čaja.

Do sedaj v Indoneziji še nisem pila dobrega čaja niti kave. Res je, da nisem ravno kavopivka in poznavalka kave (niti ni M.), vendar si upam trditi, da tukaj ne vedo kaj je dobra kava. Do sedaj je bilo vse, kar naj bi bilo kava, neka vodena brozga z okusom (slabe) kave. Črni čaj se pa sploh redko dobi.

Čeprav z vlakom potujeva v najnižjem razredu, se mi zdi vožnja čisto solidna. Že ob nakupu karte ti dodelijo št. vagona in sedeža. Tega se potem vsi držijo. Midva sva se nehote najprej usedla v napačen vagon, pa naju je sprevodnik prijazno opozoril na napako in naju v spremstvu varnostnikov, ki hodijo z njim po vlaku, odpeljal na pravo mesto.

Na vlaku občasno deluje klima, pod oknom pa so celo električne vtičnice, kjer lahko polniš npr. telefon ali kaj podobnega. Lokalni najstniki to veselo izkoristijo, takoj priklopijo razdelilce in pametni telefoni so lahko celo pot vklopljeni.

Najina vožnja naj bi trajala približno 4 ure. Vlak je s postaje v Surabayi odpeljal točno oz. celo eno minuto prehitro.
Precej pogosto mimo najinih sedežev prinesejo tudi prigrizke in pijačo, občasno tudi toplo hrano. Hudega nama na poti očitno ne bo.

Java in Surabaya

Včeraj zvečer sva priletela z otoka Lombok na otok Java. Prihod se mi ni zdel najbolj prijeten, saj so naju že na letališču varnostniki ves čas nekaj pregledovali. Očitno sva zgledala
sumljivo. Nato so naju "napadli" še razni taksisti.


Da sva našla cenovno relativno ugoden taksi, ki naju je z letališča odpeljal do hotela, se je bilo treba precej pregovarjati z različnimi ponudniki. Seveda je to zoprno "opravilo" izvedel M., jaz sem bolj statirala zraven. 
V vodiču je napisano, da je primerna cena 110.000 rp, vendar se nama ni uspelo dogovoriti za takšno vsoto. Na koncu sva plačala 125.000 rp. Za boljšo predstavo naj povem, da je 1€ približno 15.000 rp.

Med tem, ko sva iskala cenovno ugodnega taksista, sva se po pomoč obrnila tudi na gospoda, ki je sedel zunaj pred letališčem v čakalnici. Žal nama ni znal ali mogel pomagati, saj ni razumel kaj želiva od njega. Angleško je znal samo nekaj besed, ki niso zadostovale za rešitev najinega problema. Zadostovale pa so za to, da naju je vprašal od kje prihajava. Ponavadi, ko poveva, da sva iz Slovenije, nihče ne ve kje se le-ta nahaja. Ponavadi dodava, da je to v Evropi, zraven Italije. Pa še takrat imam občutek, da ne vedo kje to je.

Možakar naju je precej presenetil, saj je pričel vneto kimati in povedal, da je bil z indonezijsko vojsko v Zagrebu na Hrvaškem, v Bosni in v Srbiji. Njegov prijatelj je bil med tem v Sloveniji. Bil je ves navdušen, ker naju je srečal in je ves čas ponavljal: "Zagreb, Croacia, Serbia, Bosnia" in se prešerno smejal. Zraven njega je sedela najbrž hčerka, ki pa nas je samo čudno gledala in ji ni bilo nič jasno.

Vožnja z letališča do hotela je bila precej dolga in naporna, saj sem bilaeže malo utrujena od celega dneva, ki je bil kar pester. Ves čas sem imela občutek, da šofer ne ve najbolje, kam naju mora peljati, vendar smo na koncu prispeli na pravi kraj.

Sama vožnja po Surabayi je zelo pestra in dinamična. Semaforji so bolj za okras, upošteva jih nihče. Pogosto so v križiščih prometniki, ki usmerjajo promet. Te vozniki sicer upostevajo, ampak le toliko, kolikor je res nujno. Občasno je najin taksist prometniku v križišču v roko na hitro stisnileše kak kovanec. Videti je bilo, da to vsaj nekoliko pomaga pri določanju prednosti vozil.

Samo mesto je ogromno. Ob pogledu z letala ni bilo videti ne konca, ne kraja. Je pa , da je ponoči vse videti slabše, kot podnevi. Zjutraj najin nekaj kilometerski sprehod do železniške postaje ni bil tako grozen.


Kar se hotela tiče, je bil čist. V kopalnici je bila topla sladka voda, tako da se je bil po štirih dneh tuširanja s slano vodo užitek stuširati. Me je pa motil vonj po cigaretih, ki je bil močno prisoten. Tega ob prihodu v sobo najprej nisva zaznala, ker je bila soba precej nadišavljena z osvežilcem, toda ko se je ob vklopu elektrike vklopila klima in premešala zrak, je prikrit vonj prišel do izraza. Ampak bolje to, kot kakšen mrčes.

Lombok

Z otoka Gili Meno sva šla preko otoka Lombok na Javo.

Na Lombok sva prispela okrog 9. ure. Tam naju je pričakal šofer, ki naj bi naju peljal na letališče. Za prevoz se je že prejšnji večer namesto naju dogovoril fant iz recepcije bungalovov, kjer sva bivala na Gili Meno.

Šofer naju je najprej peljal do agencije v kateri prodajajo letalske karte, da sva si rezervirala sedeže na letalu.

Ker sva do leta imela še pol dneva, sva se za minimalno doplačilo s šoferjem dogovorila, da naju pelje še malo po okolici, da si ogledava še otok Lombok.

Peljal naju je v trgovinice z lokalnimi biseri, do vasi, kjer so ženske ročno tkale blago za saronge, do vasi, kjer so izdelovali lončene izdelke ter na dve res lepi plaži. 

Po ogledih naju je peljal še v lokalno restavracijo, kjer sva na hitro nekaj pojedla, nato pa smo šli počasi na letališče.

Tam sem si privoščila eno masažo stopal, drugače pa sva bolj postopala naokrog in si ogledovala trgovinice s spominki.

Ob 18.45 sva se vkrcala na letalo in ob 18.40 prispela v Surabayo.
Ne, nisem se zmotila pri pisanju ur - po novem namreč obvladava tudi potovanje v času. ;)
V resnici imata Java in Lombok enourno časovno razliko, let pa je trajal manj kot eno uro.

Ko samoumevno postane dragoceno

Počasi se najino bivanje na otoku Gili Meno zaključuje. Jutri zjutraj najino popotovanje nadaljujeva proti otoku Lombok, od koder bova z letalom odletela na Javo v Surabayo. Od tam imava namen oditi do izhodiščne točke za vulkan Bromo.

Gili Meno je bil kljub določenim pomanjkljivostim kar prijeten otok. Morje in plaža sta res čudovita. Malo pa mogoče vseeno že pogrešam sladko toplo vodo iz tuša.

Zanimivo, kako takole pričneš resnično ceniti določene stvari, ki se ti doma zdijo samoumevne.

Snorklanje

Včeraj zvečer sva se odločila, da greva na organiziran  snorklarski izlet. Že včeraj sva od organizatorjev dobila vse potrebne informacije, tako da sva se takoj po zajtrku odpravila na zbirno mesto. Odhod je bil planiran za 10. uro.

Po pričakovanjih se je zapletlo pri izbiranju opreme zame. Potapljaško masko smo dokaj hitro našli, zapletlo pa se je pri plavutkah. Mislim, da je trajalo vsaj 15 minut, da so se našle plavutke primerne velikosti za mojo nogo. Očitno na snorklanje ne hodi veliko žensk z malimi stopali. Na koncu je organizator kupil ali si izposodil (ne vem) nove plvutke št. 36-37. Ker so bile nove in nič raztegnjene, so se lepo oprijele mojih stopal.

Vožnja in snorklanje je trajalo cca. 2,5 ure. Od tega smo bili 2 uri v vodi. To se lepo vidi tudi na zadnji strani mojega telesa, ker me je sonce precej opeklo, kljub temu, da sem se prej namazala s kremo.

Že ob prvem postanku s čolnom smo v vodi videli želvo. Jaz bi jo skoraj zamudila, ker sem sedela ravno na nasprotni strani čolna in preden mi je uspelo prilomastiti na drugo stran,  se je že pričela potapljati v globino.
Sem pa zato jaz pri prvem snorklanju videla drugo želvo, ki je ni videl nihče drug. Z njo sem celo nekaj časa skupaj plavala. Seveda sem bila čisto navdušena. Potem smo videli še štiri želve cca. 3-5 m v globini pod nami.
Pogledati so nas peljali tudi nekaj koralnih grebenov, ki pa so precej uničeni zaradi vlečnega in bombnega ribolova. Sedaj tega ne počnejo več, zato se grebeni počasi obnavljajo. Tam, kjer so korale žive, je tudi polno življenja. Vidiš vse sorte večjih rib, malih ribic in razno drugo življe. Kljub temu sem bila nad ribami malo razočarana, saj sem pričakovala, da bo podobno kot v Rdečem morju v Egiptu. Tam je bilo vse res bolj barvito in živo. Tukaj je malo drugače, vendar zanimivo na drug način.

Gili Meno

Brez posebnih zapletov sva prispela najprej na otok Gili Trawangan in nato naprej na Gili Meno (drugega od treh Gili otokov).

Zjutraj naju je v Ubudu pred hišo,  kjer sva imela sobo, pobral kombi in naju peljal do pristanišča od koder vozijo hitri čolni na otoke. Zopet je za prevoz prijazno poskrbel lastnik sobe.

Z Balija do Gili Trawangana traja vožnja približno uro in pol. Čolni so malo podobni avtobusom in so res precej hitri. Zadaj imajo cel kup motorjev. Po izplutju je sledila celo komična različica letalske varnostne procedure, ki smo jih drugače vajeni z letal.

Na Gili Trawanganu se nas je zbralo 10 turistov, ki smo skupaj najeli barko, ki nas je odpeljala na Gili Meno. Žal so nas izkrcali na napačni strani otoka in najprej sva razmišljala, da bi do najinega bungalova kar pešačila, vendar sem prepričala M., da sva najela konjsko vprego. Na otoku namreč ni drugega prevoznega sredstva. Zanimivo se mi zdi, da ni niti motorjev ali skuterjev.

Najin bungalov se nahaja v notranjosti otoka, vendar je otok tako majhen, da imava do plaže le slabih pet minut pešačenja.

Sam bungalov je preprost, v njem je le postelja in manjša omara. Super je to, da je okrog postelje nameščena mreža proti komarjem. Kopalnica se sicer drži bungalova, vendar streha ni zaprta in morava paziti, da kakšna živalca ne smukne v sobo. Je pa od zunaj slišati "zanimive glasove" raznih nepoznanih živali. Čeprav najbolj glasni so gekoti, ki jih je res veliko. Na srečo so to čisto prijazne živalce, ki se vneto bojujejo proti hordi lokalnega mrčesa.

V kopalnici je le hladna voda, ki je tudi precej slana. To naju ne moti preveč, vendar jaz si zobe kljub temu umivam z vodo iz plastenke.

Riževa polja

Od kar sva načrtovala počitnice v Indoneziji, so bila na seznamu stvari, ki jih želiva videti tudi riževa polja.
Zvečer sva lastnika sobe v Ubudu vprašala, če nama lahko organizira prevoz do tja in je povedal, da ni problem.

Zjutraj ob 9h je res prišel en fant in naju odpeljal najprej do templja Pura Taman Ayun, ki so ga zgradili leta 1634 ter ga obnovili leta 1937. Tempelj naj bi obdajala voda, vendar sedaj ravno obnavljajo jarek, zato je bil skoraj v večini izpraznjen. Od leta 2012 je pod zaščito Unesco.





Pot smo nadaljevali proti riževim poljem, ki se nahajajo na območju balijske druge največje gore Gunung Batukau. Riževa polja Jatiluwih, kar v prevodu pomeni "Zares čudovita", so terase na katerih že stoletja gojijo riž. Terase so vključene na Unescov seznam kot del tradicije gojenja riža na Baliju.




Zadnji postanek našega izleta je bil v templju Pura Ulun Danau Bratan, ki je zelo pomemben hindujsko-budističen tempelj. Posvečen je boginji vode in je zgrajen na majhnem otočku.



Po ogledu teh treh zanimivosti naju je šofer želel peljati še na ogled kavne plantaže in na pokušino slavne kave Luwak, vendar se zaradi pozne ure nisva odločila za ta ogled. Urediti sva namreč morala še rezervacijo nastanitve za najino naslednjo destinacijo - otoke Gili.

Premik št. 1

Danes zapuščava Bali in se seliva na otok Gili meno. Je najmanjši izmed treh otokov. Nameravala sva iti na Gili air, vendar tam nisva našla nobene primerne nastanitve, ker je vse že zasedeno. Baje je kar gužva na teh otokih v tem času.
Na Gili otokih elektriko prozvajajo z agregati, zato so pogosti izpadi. Po vsej verjetnosti ne bo dostopa do interneta. Se pravi, da se cca. 4 dni ali pa še kak dan več sigurno ne bom nič javila. Čeprav se nikoli ne ve. ;-)

Ubud

Včeraj po zajtrku sva se počasi odpravila v center mesta. Na poti sva se občasno ustavila na soku, sladoledu, koktailu ali pa zato, da sva poslikala kakšno zanimivost. Bolj podrobno sva si ogledala palačo Ubud in Monkey forest. Opice so bile precej zabavne. Nekateri so naju precej svarili pred njimi, vendar naju niso "porajtale", ker nisva imela nobene hrane za njih. Gozd nama je bil kar zanimiv, hoja po njem je bila prav prijetna.
Zvečer sva si v Ubud palači ogledala tradicionalen balijski ples. Tudi ta nama je bil všeč. Mene je sicer ritmično udarjanje na instrumente na trenutne precej uspavalo, vendar sem brez velikih težav zdržala do konca.
Po predstavitvi sva šla še na večerjo, nato pa spat. Hrana je bila zelo okusna, cena pa res zmerna.