Praznik São João v Portu

Končno smo dočakali najdaljšo noč v Portu. Ne, tukaj najdaljše noči ne predstavlja praznovanje novega leta. V Portu je najdaljša noč 24. junija, na dan ko goduje São João ali po naše Sv. Janez. Praznovanje poteka s 23. na 24. junij.

Vse ulice v mestu so že več dni pred tem okrašene s pisanimi zastavicami, meščani pa se intenzivno pripravljajo na praznovanje.

Potrebno je nakupiti vse pripomočke za brezhibno praznovanje.  
To so plastična pisana kladivca, s katerimi se med praznovanjem udarjajo po glavah, porovi cvetovi, ki jih drug drugemu molijo pod nos, ter lončke z baziliko, ki jih podarjajo eden drugemu. S tem naj bi simbolično odganjali stran vse slabo.

Ko se nad mesto spusti noč, vsak v zrak spusti svoj papirnati balon, pod katerim gori svečka. Nebo je polno letečih balonov, pogled je res lep.

Ob polnoči pa je obvezna prisotnost na obrežju reke Douro, kjer nad reko poteka slavnostni ognjemet, ki ga v nebo spuščajo z bark. Midva si žal za ogled ognjemeta nisva izbrala najbolj posrečenega mesta, tako da ga potem nisva videla v celoti. Delno nama ga je zakrivala stena. Kljub temu, da sva na prizorišče prispela uro in pol prej, so bila že vsa dobra mesta za ogled zasedena.

Ker človek med tako napornimi aktivnostmi postane lačen, si lahko lakoto poteši s sardinami na žaru in pečenimi paprikami, ki so ta dan tradicionalna hrana. Na vsakem vogalu so postavljene stojnice, kjer pečejo sardine. Vonju pečenih sardin v mestu ta čas preprosto ni mogoče uiti. In ker so sardine obvezna hrana na ta dan, je temu primerna tudi cena, ki je precej navita.

24. junij je dela prost dan, zato je precej trgovin in lokalov zaprtih.

Na reki Douro poteka tradicionalna regata z jadrnicami, ki se jim po angleško reče rabelo boats. To so tiste jadrnice, ki so včasih po reki Douro prevažale portovec.

Praznovanje se je zvečer zaključilo na glavnem trgu Aliados, s spektakularnim koncertom Portugalskega simfoničnega orkestra (Banda sinfonica Portuguesa).

Santiago de Compostela

V nedeljo sva okrog 15h prispela v Santiago. Prihoda v mesto nisva doživela tako intenzivno kot prvič. V veliki meri zato, ker v bistvu sploh nisva vedela, da sva že v Santiagu. Nikjer ni bilo table, ki bi označevala začetek mesta. Sem bila kar malo razočarana.

Na trgu pred katedralo sva sedla na tla in opazovala romarje, ki so prispeli na cilj ob podobnem času kot midva. Bilo jih je zelo zabavno opazovati. Nekateri so zelo burno doživljali svoj prihod in zraven vriskali, se smejali, se objemali, skakali, prepevali. Drugi pa so mirno, tako kot midva, obstali pred katedralo in najbrž čutili notranji mir ter zadovoljstvo, da so prispeli na cilj. Verjamem, da je bil marsikdo tudi žalosten, da je vsega konec, sigurno pa bi se našel tudi takšen, ki ob prihodu ni v sebi občutil ničesar, le praznino.
Jaz osebno, sem po eni strani čutila olajšanje, da je konec, hkrati pa tudi kanček žalosti. Vsekakor pa sem bila notranje zelo umirjena.

Po kakšni uri sva poiskala urad za shranjevanje prtljage, kjer dela lastnica stanovanja, pri kateri sva najela sobo. Izročila nama je ključe stanovanja in povedala kaj v stanovanju lahko uporabljava oz. kje kaj najdeva.

Preden sva se odpravila proti stanovanju pa sva šla še po najini composteli. Urad za podeljevanje so prestavili drugam, tako da sva ga morala še poiskati. Vendar sva ga hitro našla. Tam sva srečala tudi nekaj znanih romarjev, ki so že dobili svojo compostelo.
Vrsta je bila precejšnja. Mislim, da sva čakala v vrsti cca. pol ure, preden sva dobila v roke uradni dokument, ki potrjuje, da sva prehodila najmanj 100 km. Tokrat si nisem kupila še tiste, na kateri piše, da sem prehodila cca. 240 km.

Zvečer sva se udeležila sv. maše,  na kateri pa tokrat niso uporabili botafumeira. Škoda, ker je res zanimivo videti, ko ga zanihajo preko cele cerkvene ladje.

Po maši je bil na trgu koncert pihalnega orkestra. Prav prijetno je bilo sesti na stopnice, ki so služile kot tribuna in prisluhniti temperamentnim španskim melodijam. Najbolj me je navdušila mlada bobnarka, ki je imela pri nekaterih skladbah zelo pomembno vlogo in veliko dela z udrihanjem po različnih bobnih.

Proti koncu koncerta sta k nama prisedla Annemarie in Antoine. Po koncertu sta nama svetovala, kam naj greva na večerjo. Priporočila sta nama samostan Seminario Mayor, v katerem strežejo romarske menije.
Zelo nama je bil všeč ambient, še bolj pa hrana in odlična postrežba. Tokrat sva prvič (in predzadnjič) pri obroku dobila celi steklenici vina in vode. Hrana je bila zelo okusna.

Po večerji sva se odpravila proti stanovanju, ki pa je bilo zame precejšnje razočaranje. Zelo me je spominjalo na naše študentsko stanovanje na Gorkičevi. Tudi to je bilo v enakem ubogem stanju, kar se opreme tiče in prav tako zanemarjeno. Vseeno sem, kljub relativno nizki ceni, pričakovala malo več.
Ob takšnih situacijah sem vedno enako presenečena in mi ni jasno, kako lahko ljudje dajejo brez slabe vesti v najem takšne "luknje". Jaz tega ne bi zmogla. Ena izmed redkih dobrih stvari je bil pralni stroj, v katerem sem lahko oprala najino perilo. Rjuhe na postelji pa so bile, hvala bogu, tudi čiste.

Včeraj sva preživela ležeren dan v mestu. Končno sva si bolj podrobno ogledala katedralo. Še vedno jo obnavljajo, zato je glavni vhod še vedno zaprt, niti si ne moreš ogledati slavnega pročelja. Oziroma, lahko bi si ga po dogovoru in proti plačilu. Pa se nisva odločila za to varianto.

Kljub temu, da nisva počela ničesar posebnega, je dan zelo hitro minil. Dopoldne sva zopet naključno srečala Annemarie in Antoinea. Dogovorili smo se,  da gremo zvečer ob 20.30  še zadnjič skupaj na večerjo v samostan.

Ob dogovorjeni uri smo se dobili v atriju samostana. Tam smo srečali še nekaj znancev s poti, s katerimi smo malo pokramljali in se skupaj pošalili. Med drugim tudi Nizozemko Mario, ki se nas je neizmerno razveselila. Nihče od nas ni pričakoval, da se bomo še kdaj srečali. Pridružila se nam je pri večerji,  da smo še malo poklepetali.
Po večerji pa smo se poslovili in odšli vsak svojo pot. Ob slovesu sem bila kar malo žalostna. Mogoče se s kom še kdaj kje srečamo, nikoli se ne ve.

Danes sva na poti proti Portu. Potujeva z vlakom. Smešno je, ko z vlaka opazujem kraje, po katerih sva več dni hodila, sedaj pa jih bomo v eni uri prevozili.

Padron

Romarski del dopusta se počasi izteka. Le še pol dneva oz. 25 km nas loči od Santiaga. Jutri okrog 16h računam, da bom na glavnem trgu v Santiagu.

Današnja pot do Padrona je bila prav prijetna. Velik del poti je vodil skozi gozd. Jaz mu pravim "čudežni gozdiček", saj me spominja na opise gozdov iz pravljic, kjer je vse obraslo z mahom, vsepovsod žuborijo potočki, prevladuje živahna zelena barva. Brez težav sem si predstavljala kako izza skal in kamenja kukajo razni škratki in druga pravljična bitja. Hoja je bila pravi užitek.

V Padronu sva se nastanila v državnem albergu, ki je za razliko od včerajšnjega prav prijeten. Včerajšnji albergo je bil od vseh do sedaj najslabši. Komaj sem čakala, da ga zapustim.
Ko sva ob 14.10 prispela do alberga, sva ugotovila, da se od 14h do 16h ni mogoče prijaviti. To je pomejilo, da bo treba na hospitalerko čakati dve uri. Zdelo se mi je škoda časa, zato sem si šla kar izvrat posteljo, nato pa pid tuš in oprati perilo. To je pač standardna vsakodnevna procedura. Ko sem vse to opravila, sem imela še vedno eno uro časa. Krajšala sem si ga z urejanjem fotografij na mobitelu. Malo pred 16. uro je hospitalerka prišla. Še dobro, da sva bila prva v vrsti, saj se je za nama nabralo še kar lepo število romarjev.

Po opravljenih formalnostih sva se odpravila v mestece, kjer je bila danes neka prireditev. Po starem delu mesta so na različnih mestih igrale različne glasbene skupine. Bilo jih je zelo zabavno poslušati.

Med tem sva v mestu srečala tudi Francozinjo Annmarie. Ob poslušanju glasbe smo skupaj popili buteljo odličnega Rioja vina in se imeli prav lepo. Kozarce za vino so nam posodili v gostilni, v kateri sva večerjala.

Vse prehitro je bila ura poldesetih, ko se je bilo treba vrniti v albergo, saj se v njem luč ugasne že ob desetih, prav tako se takrat zaklenejo vhodna vrata.

Jutri v Santiagu bo drugače. Rezervirano imava sobo pri privatnem ponudniku, zato ne bo več policijske ure, ki tako jezi Marka.

Termalni vrelci v Caldas de Reis

Počasi se približujeva Santiagu. Danes nas od njega ločuje le še cca. 45 km.

Včeraj sva pot zaključila v mestu Pontevedra, ki mi je bilo do sedaj najbolj simpatično od vseh krajev na poti. Ima precej veliko staro mestno jedro, ki pa je za razliko od prejšnjih mest, zelo živahno.  Ulice sva prehodila po dolgem in počez. Po priporočilu receptorke v albergu sva šla na kosilo v pulperijo Ruzo, kjer sva jedla hobotnico (pulpo).

Zaradi dežja, ki je pričel padati, sva se prej vrnila v albergo, kot sva nameravala.
Da je tukaj veliko dežja sva vedela že prej. Zaradi njega je Galicija tako zelena. Vseeno pa si nisem mislila, da se vreme vsakih deset minut spremeni. Nekaj časa sije sonce, potem se zoblači, prične deževati in tako naprej. Spremlja naju pravo aprilsko vreme. Sicer je od srede do danes vsak dan malo boljše vreme, več sonca in manj dežja. Upam, da bo do nedelje sijalo le še sonce.

Danes se nahajava v mestu Caldas de Reis. Pot do sem se nama je kar vlekla. Res pa je, da sva vmes naredila še en ovinek. Šla sva si pogledati nacionalni park Muiños do Barosa. Že ime pove, da se v parku nahajajo mlini in sicer vodni mlini. Vseh skupaj jih je 14 in so nanizani eden zraven drugega ob reki. Bilo je zanimivo za videti.

Ime mesta Caldas de Reis delno izvira  že iz rimskih časov.  Caldas pride iz toplo, kar se nanaša na termalne vrelce, ki tukaj izvirajo. De Reis pa so mu dodalu zato, ker se je tukaj rodil član kraljeve družine.

Sredi mesta se nahajata dva izvira teh termalnih vrelcev. Manjši izvir je precej vroč. V njem ne moreš dolgo držati potopljene roke ali noge, ker preveč peče. Drugi, večji pa je ravno prav topel za namakanje. Sploh utrujenih nog romarjev. Rezultat? Okrog vrelca nas je sedelo 10 - 13 romarjev, ki smo namakali noge v vrelec in veselo klepetali. Bili smo vsi iz istega alberga, različnih narodnosti; Slovenca, Španca, Nemka, Francoza, Anglež, Italijani. Mogoče sem koga tudi izpustila.

Ko že govorim o narodnostih. Na poti sva srečala tri Slovenke. So iz Ajdovščine. Včeraj smo se srečali na poti, nato pa še v albergu. Se mi je zdelo prav čudno, da se na Caminu z nekom drugim razen z Markom, pogovarjam slovensko.

Pojem v dežju

Že zjutraj je v O Porriñu, kjer sva prespala, na vso moč deževalo, tako da smo vsi na plano potegnili svoje palerine. Najprej sva še malo cincala in upala, da se bo zvedrilo. Ker s tem ni bilo nič, sva se le podala počasi na pot. Vreme se je tekom dopoldneva ves čas spreminjalo, tako, da sva si palerino ves čas oblačila in slačila.

Včeraj sva prečkala portugalsko - špansko mejo. In od kar smo s Portugalske prestopili v Španijo, se ni spremenila samo ura, temveč tudi oznake. Rumenim črtam so se pridružili tudi znaki s školjkami in stebrički, ki jih na Portugalskem ni bilo.

Kar se tiče oznak, jih je bilo danes zelo malo. Nekajkrat sva se celo spraševala, ali sva sploh še vedno na pravi poti. K sreči sva bila.

Danes sva se namestila v občinskem albergu v Redondeli. Očitno je kar popularen, saj so v naši sobi vse postelje zasedene. Se že veselim noči, saj bo po vsej verjetnosti zelo živahna. Najbrž bomo nažagali drva za celo prihodnjo zimo.

Zame sta v albergu pomembni dve stvari: udobna postelja in vroč tuš. Za posteljo bomo še videli kakšna bo, nad tušem pa sem bila zelo razočarana.

Kot prvo, ne maram takšnih, ki so namontirani na steno, saj potem od tebe zahtevajo, da izvajaš razne joga asane pod njim, če se želiš vsepovsod dobro umiti.
Kot drugo, se voda odpre s pritiskom na gumb in se potem tudi zelo hitro zapre in posledično porabiš trikrat več vode in časa,  saj ne počneš drugega, kot pritiskaš na gumb.
Kot tretje, pri takšnem tušu sploh ne moreš regulirati temperature vode, temveč se moraš zadovoljiti s takšno kot je. Ponavadi je zame premrzla. Tudi tokrat je bila.

Žal lahko takšne tuše pričakujem tudi v naprej, saj so Špancem očitno zelo všeč. Še dobro, da zunaj pogosto dežuje, da lahko pojem v dežju, ker pod tušem nimam ne časa, ne volje.

Dež, ki ga ni bilo

Ko smo se zbudili, nas je pozdravilo oblačno in deževno jutro, ki pa nas ni pretirano presenetilo. Palerino, ki se je do sedaj skrivala nekje na dnu nahrbtnika sem privlela ven in si jo prvič nadela. "Je vsaj ne nosim zastonj s seboj", sem pomislila.

Dež je le še na rahlo naletaval, ko sva zapustila albergue, čez sto metrov prehojene poti pa je že ponehal. Nekaj časa sem imela palerino še oblečeno, a ker pod njo postane pošteno vroče, sem jo čez naslednjih nekaj sto metrov slekla. In vajo ponovila vsaj še trikrat. Pričakovanega dežja kar nekako ni bilo. V bistvu je bilo vreme iz ure v uro lepše, popoldne je sonce prav pripekalo.

Danes sta bila moje razpoloženje in hoja primerna vremenu. Ni mi bilo do družbe, potrebovala sem samoto. Ves čas sem nekaj razmišljala, a nič specifičnega. O življenju nasploh.

Kakšen km pred prihodom v mesto Valença sva se ustavila v lokalu, kjer sva nekaj popila in pojedla odličen sendvič s sveže pečenim telečjim zrezkom. Med tem ko sva tam sedela, naju je dohitela nizozemka Maria in se nama pridružila. Skupaj smo nadaljevali pot do alberga v Valençi, kjer pa se je ona odločila, da bo pot podaljšala za tri km in šla do Tuia v Španijo. Najbrž smo se tokrat zadnjič srečali. Čeprav, nikoli se ne ve.

Danes sva prehodila 19 km - kot rečeno do Valençe. Na cilj sva prispela že ob 12.30, tako da sva imela na voljo celo popoldne za raziskovanje starega mestnega jedra, ki se nahaja za mogočnim obzidjem iz 12. st. Mestece je sicer lepo, se mi je pa zdelo, da nima duše. Prebivalci živijo v novem delu izven obzidja, star del pa je namenjen le turistom in temu primerna je tudi ponudba v restavracijah in trgovinicah. Nič uporabnega, šara in turistični meniji.

Upala sem,  da bom v mestu našla knjigarno,  v kateri bom lahko kupila novega vodiča. Nisem imela te sreče. Očitno bo šlo tudi brez nje.

Albergo v katerem sva, je precej zaseden, vendar jih je, za razliko od včeraj, v postelji bolj malo. Luč še vedno gori, tako da lahko v miru pišem tale blog. Upam, da jutri ne bo dežja. Vsaj ne dopoldne. Za sredo pa je bolj slaba prognoza. Bomo videli. Kljub temu, da me nihče ne preganja, se bom počasi odpravila k počitku. Mogoče se slišimo jutri. Lahko noč.

O vsem po malem

Včeraj je bil do sedaj zame najlepši dan na tem caminu. Pot je bila, za razliko od prejšnjih dni, precej bolj pohodniku prijazna in pokrajina slikovita. Hodila sva skozi majhne, lepo urejene vasice in njive ter vinograde. Še vedno so naju ves čas prehitevali kolesarji, ki iih nikakor ni zmanjkalo.

Kljub temu, da ponoči nisem spala najbolje, saj me je pol noči precej zeblo (v drugi polovici sem končno iz nahrbtnika potegna spalno vrečo in se pokrila še z njo), sem bila zjutraj polna energije in pripravljena na nove dogodivščine. Fernandin mož nam je pripravil zajtrk,  da nismo odšli lačni na pot in nam v potne liste pritisnil žig. 

Tokratna končna destinacija je bilo mestece Ponte de Lima, do katerega je bilo treba hoditi le 18 km. Zdelo se mi je, da sva do njega prispela kot bi mignil. V bistvu mi je bilo žal, da se je pot za ta dan zaključila.

Ker so albergo odprli šle ob 16h, midva pa sva v mesto prispela že ob 12.30, sva se odločila, da poskusiva najti kakšno drugo namestitev. V turističnem centru nama je prijazna uslužbenka našla sobo s kopalnico po sprejemljivi ceni 35€. Na koncu se je izkazalo, da imava na voljo celo stanovanje in to čisto v centru mesta.

Da sva se odločila za takšno namestitev pa je bil še en razlog. V mestu je bil ravno festival,  katerega sva se želela udeležiti. Zvečer ob 22h se je  obetal zanimiv koncert,  ki se ga ne bi mogla udeležiti, če bi spala v albergu, saj se tam vhodna vrata ob 22h zaklenejo in ne moreš ven niti notri. Marko si je res želel na koncert, meni pa je bilo precej vseeno oz. sem vedela, da se mi ne bo ljubilo iti.  In v resnici je bilo tako. Jaz sem šla spat, Marko pa na koncert. Zjutraj je imel potem malenkost težavo vstati, a jo je z malo truda premagal.

Čez dan sva hodila po mestu in se udeležila pokušine lokalnega vina imenovanega vhino verde. To je bolj sveže vino, ki nima potenciala za staranje. Pri lokalcih je zelo popularno.

Tudi danes je bila pokrajina lepa in zanimiva. Premagati sva morala 400 m nadmorske višine, kar pa nama ni predstavljalo problema. Tudi danes se mi je zdelo, da sva hitro prispela na cilj v vas Rubiães.

V albergu smo se zopet zbrali na kupu vsi, ki se že nekaj dni srečujemo: Nemka, Portugalec dva Francoza in Nizozemka, danes pa se je druščini pridružil še Američan. Skupaj smo v pralnem stroju oprali perilo in šli na večerjo v bližnjo restavracijo.

Danes ponoči bom morala ponovno uporabiti čepke, saj nekateri že sedaj veselo vlečejo dreta. Večina namreč že spi. Tudi jaz se jim bom počasi pridružila.
Za jutri pa držite pesti, da ne bo preveč deževalo. V naslednjih dneh nam namreč napovedujejo dež. Najslabše naj bi bilo v sredo. Upam, da so se zmotili.

Kakor koli, vsem skupaj želim lahko noč.