Dež, ki ga ni bilo

Ko smo se zbudili, nas je pozdravilo oblačno in deževno jutro, ki pa nas ni pretirano presenetilo. Palerino, ki se je do sedaj skrivala nekje na dnu nahrbtnika sem privlela ven in si jo prvič nadela. "Je vsaj ne nosim zastonj s seboj", sem pomislila.

Dež je le še na rahlo naletaval, ko sva zapustila albergue, čez sto metrov prehojene poti pa je že ponehal. Nekaj časa sem imela palerino še oblečeno, a ker pod njo postane pošteno vroče, sem jo čez naslednjih nekaj sto metrov slekla. In vajo ponovila vsaj še trikrat. Pričakovanega dežja kar nekako ni bilo. V bistvu je bilo vreme iz ure v uro lepše, popoldne je sonce prav pripekalo.

Danes sta bila moje razpoloženje in hoja primerna vremenu. Ni mi bilo do družbe, potrebovala sem samoto. Ves čas sem nekaj razmišljala, a nič specifičnega. O življenju nasploh.

Kakšen km pred prihodom v mesto Valença sva se ustavila v lokalu, kjer sva nekaj popila in pojedla odličen sendvič s sveže pečenim telečjim zrezkom. Med tem ko sva tam sedela, naju je dohitela nizozemka Maria in se nama pridružila. Skupaj smo nadaljevali pot do alberga v Valençi, kjer pa se je ona odločila, da bo pot podaljšala za tri km in šla do Tuia v Španijo. Najbrž smo se tokrat zadnjič srečali. Čeprav, nikoli se ne ve.

Danes sva prehodila 19 km - kot rečeno do Valençe. Na cilj sva prispela že ob 12.30, tako da sva imela na voljo celo popoldne za raziskovanje starega mestnega jedra, ki se nahaja za mogočnim obzidjem iz 12. st. Mestece je sicer lepo, se mi je pa zdelo, da nima duše. Prebivalci živijo v novem delu izven obzidja, star del pa je namenjen le turistom in temu primerna je tudi ponudba v restavracijah in trgovinicah. Nič uporabnega, šara in turistični meniji.

Upala sem,  da bom v mestu našla knjigarno,  v kateri bom lahko kupila novega vodiča. Nisem imela te sreče. Očitno bo šlo tudi brez nje.

Albergo v katerem sva, je precej zaseden, vendar jih je, za razliko od včeraj, v postelji bolj malo. Luč še vedno gori, tako da lahko v miru pišem tale blog. Upam, da jutri ne bo dežja. Vsaj ne dopoldne. Za sredo pa je bolj slaba prognoza. Bomo videli. Kljub temu, da me nihče ne preganja, se bom počasi odpravila k počitku. Mogoče se slišimo jutri. Lahko noč.