Padron

Romarski del dopusta se počasi izteka. Le še pol dneva oz. 25 km nas loči od Santiaga. Jutri okrog 16h računam, da bom na glavnem trgu v Santiagu.

Današnja pot do Padrona je bila prav prijetna. Velik del poti je vodil skozi gozd. Jaz mu pravim "čudežni gozdiček", saj me spominja na opise gozdov iz pravljic, kjer je vse obraslo z mahom, vsepovsod žuborijo potočki, prevladuje živahna zelena barva. Brez težav sem si predstavljala kako izza skal in kamenja kukajo razni škratki in druga pravljična bitja. Hoja je bila pravi užitek.

V Padronu sva se nastanila v državnem albergu, ki je za razliko od včerajšnjega prav prijeten. Včerajšnji albergo je bil od vseh do sedaj najslabši. Komaj sem čakala, da ga zapustim.
Ko sva ob 14.10 prispela do alberga, sva ugotovila, da se od 14h do 16h ni mogoče prijaviti. To je pomejilo, da bo treba na hospitalerko čakati dve uri. Zdelo se mi je škoda časa, zato sem si šla kar izvrat posteljo, nato pa pid tuš in oprati perilo. To je pač standardna vsakodnevna procedura. Ko sem vse to opravila, sem imela še vedno eno uro časa. Krajšala sem si ga z urejanjem fotografij na mobitelu. Malo pred 16. uro je hospitalerka prišla. Še dobro, da sva bila prva v vrsti, saj se je za nama nabralo še kar lepo število romarjev.

Po opravljenih formalnostih sva se odpravila v mestece, kjer je bila danes neka prireditev. Po starem delu mesta so na različnih mestih igrale različne glasbene skupine. Bilo jih je zelo zabavno poslušati.

Med tem sva v mestu srečala tudi Francozinjo Annmarie. Ob poslušanju glasbe smo skupaj popili buteljo odličnega Rioja vina in se imeli prav lepo. Kozarce za vino so nam posodili v gostilni, v kateri sva večerjala.

Vse prehitro je bila ura poldesetih, ko se je bilo treba vrniti v albergo, saj se v njem luč ugasne že ob desetih, prav tako se takrat zaklenejo vhodna vrata.

Jutri v Santiagu bo drugače. Rezervirano imava sobo pri privatnem ponudniku, zato ne bo več policijske ure, ki tako jezi Marka.