Nenavadno srečanje

Kljub temu, da sva na dan 19. ljubljanskega maratona s prijateljico že precej zgodaj prispeli v Ljubljano, bi skoraj zamudili start. Množica je bila zelo velika, vhodov v štartne cone pa malo. Ker vhoda za tretjo cono, kamor sva bili namenjeni, kar ni hotelo biti, sva se odločili, da splezava čez ograjo. Tega sicer ne bi smeli početi, a kaj, ko se je že malo mudilo.

Na razdalji treh ali štirih metrov sva pričeli plezati čez ograjo. Na mestu, kjer sem se tega podviga lotila jaz, je nek moški slonel na ograji in gledal množico tekačev za ograjo. Prosila sem ga, če se mi lahko malo umakne, da sem lahko nogo zavihtela čez ograjo, kar je tudi storil. Ko sem se v štartni coni po pristanku na tleh vzravnala, sem se znašla iz oči v oči z našim predsednikom države Borutom Pahorjem, ki se je prav tako udeležil maratona in je z vsemi ostalimi tekači čakal na start. Pahor mi je hitel razlagati, kako mi je hotel pomagati splezati čez ograjo, a ker je videl, da je moj mož na drugi strani in se mi prav tako trudi pomagati, si je premislil. Ob vsem tem me je skoraj kap zadela. Pričela sem se neumno smejati, ker nisem vedela kako naj odreagiram. Po hitrem postopku sem pobrala šila in kopita ter jo ucvrla proč. Šele po kasnejšem premisleku sem se zavedla, da je bil moški, ki je slonel na ograji in se mi je moral umakniti, Pahorjev varnostnik. V svoji vnemi, da kar najhitreje splezam čez ograjo, tega niti opazila nisem.

S prijateljico sva prva dva kilometra tekli skupaj, nato pa sem ugotovila, da je njen tempo nekoliko prehiter zame. Odločili sva se, da bo tekla vsaka v svojem tempu. Prijateljica se je kmalu izgubila v množici pred menoj, do cilja je nisem več videla.

Nekje na 6 km proge sem kar naenkrat opazila, da za menoj teče predsednik Pahor s svojima varnostnikoma. V meni se je prebudil tekmovalni duh. Odločila sem se, da me ne sme prehiteti. Do 18 km sem tako ves čas tekla v njegovi bližini. Včasih sem bila pred njim, včasih za njim, nekajkrat pa sva celo tekla eden ob drugem. Žal mi je, da ga nisem nikoli ogovorila, a takrat se mi to nekako ni zdelo primerno.
Sem se pa na kratko pogovorila z enim od njegovih varnostnikov, saj sem presenečeno ugotovila, da ga poznam. V otroških letih sva bila namreč soseda, stanovala sva v isti stolpnici in se na dvorišču skupaj igrala. Mislim, da sem se z njim nazadnje pogovarjala pred 27 leti. Včasih je življenje res nenavadno in polno presenečenj.

Kako se je moj polmaraton zaključil? Na 18 km sem malenkost pospešila svoj tempo in predsednika z varnostnikoma pustila zadaj. V cilj sem prispela eno minuto prej  kot naš predsednik Slovenije. (To sem kasneje preverila v rezultatih.) Da sem čas, v katerem sem tokrat pretekla polmaraton, občutno izboljšala od prejšnjič, pa se lahko delno zahvalim tudi Pahorju. Zaradi njega in svoje odločitve, da me ne sme prehiteti, sem nekajkrat vztrajala pri hitrejšem tempu, kot bi sicer. Hvala predsednik!

19. ljubljanski maraton in predsednik države

V nedeljo je bil za vse tekače prazničen dan, saj se je odvijal že tradicionalni 19. ljubljanski maraton. Vzdušje na štartu in ob trasi proge je bilo res enkratno. To je tudi glavni razlog, da sodelujem na teh množičnih tekaških prireditvah.

Ravno malo prej sem prebirala komentarje bralcev ob članku, ki je poročal o Ljubljanskem maratonu in žalostno ugotovila, da se je večina komentatorjev samo pritoževala nad prireditvijo in žalila vse udeležence. Seveda tudi na politiko niso pozabili in so jo "veselo" vključili v svoje komentarje, ne glede na to ali je bilo to umestno ali ne. Moram reči, da teh ljudi niti približno ne razumem, niti ne razumem, kaj imajo od tega širjenja negativne energije. Veliko negativnih komentarjev je bilo namenjenih tudi predsedniku države Borutu Pahorju in njegovi udeležbi na Ljubljanskem maratonu. Kaj jih pri tem tako moti mi ni jasno.

Letos je naključje hotelo, da sem dober del proge pretekla ravno ob Pahorju, kar mi je zelo popestrilo tek. Nekako sem se znašla ob njem in ugotovila, da imava podoben tempo teka. Na poti sem opazovala odzive ljudi, ko so ga opazili med tekači in se ob tem zelo zabavala. V bistvu sta se ves čas pojavljali dve vrsti reakcije; nekateri so se pričeli dregati s komolci in si nekaj prišepetavati, drugi pa so ga pričeli glasno spodbujati. Slednjih je bilo nekoliko manj kot prvih.
Med tekom pa sem seveda imela tudi dovolj časa za razmišljanje o vsem in o ničemer. Med drugim sem razmišljala o tem, kako je v bistvu smešno, da med vso to množico tekačev teče tudi predsednik države, ljudje pa tega skoraj ne opazijo. Seveda med množico ni bil popolnoma sam, ob njem sta tekla tudi dva varnostnika, vendar sem prepričana, da ne bi bilo nobenih izgredov ali nadlegovanja, tudi če bi tekel čisto sam. Mislim, da v kakšni drugi državi, kaj takega ne bi bilo mogoče.

Razrešitev zagonetke glede štartne številke

Cel vikend sem vneto pregledovala svojo elektronsko pošto in nestrpno pričakovala Urbanov odgovor glede zapletov s štartno številko. Odgovora pa kar ni bilo.

V ponedeljek sem v službi sodelavki omenila, da se mi je oz. se je prirediteljem Ljubljanskega maratona očitno zapletlo pri razvrščanju mojega imena na seznam tekačev, da nikjer v ženski konkurenci ne najdem svojega imena. Pričela se je smejati in mi svetovala, naj preverim še na moškem seznamu, če sem slučajno tam. Povedala mi je, da tudi ona ni našla svojega imena na ženskem seznamu, da pa ga je našla na moškem.

Glej ga zlomka, tudi jaz sem se (z)našla na moškem seznamu. Očitno je pri vnašanju prijavnic prišlo do napake in so nas kar nekaj žensk razvrstili na moški seznam.

Kar pa se tiče Urbanovega odgovora... Malo me je razočaral, saj sem dobila občutek, da ni preveril oz. ni imel namena preverjati, kako je z zadevo. Po čem to sklepam? Ponavadi zelo ažurno odgovarja na maile, tokrat pa sploh ni bilo nobenega glasu od njega.
Ko sem sama uspela razvozlati zagonetko, sem mu poslala mail in mu sporočila, da je očitno vse v redu oz. da je prišlo do napake pri razvrščanju po spolih, da sem se našla na moškem seznamu. Čez nekaj minut mi je odgovoril, da je to super in da mi svetuje, da pri prevzemu štartne številke popravim spol.
Upam, da ga nisem sedaj po krivem česa obtožila, vendar takšni so moji občutki. Če pa sem ga, se mu iskreno opravičujem.  Kljub mnenju, ki ga imam, še vedno dopuščam možnost, da  sem ulovila trenutek, ko ravno ni imel časa ali pa je bil sredi preverjanja zadeve in mi je imel namen odgovoriti malo kasneje. :)

Kakorkoli, samo da sem jaz dobila svojo štartno številko! Ali ni super? :D

Zapleti

Kot sem v prejšnji objavi napisala,  nameravam konec novembra preteči prvi maraton.

V sklopu priprav na ta dogodek me naslednjo nedeljo čaka Ljubljanski polmaraton. No ja, tako sem vsaj mislila.

V petek sem na uradni spletni strani Ljubljanskega maratona iskala svojo štartno številko in šokirano ter presenečeno ugotovila, da me ni na nobenem seznamu.

Na dotični dogodek sem se 1. avgusta prijavila preko tekaškega trenerja Urbana Praprotnika in 4. avgusta plačala štartnino. Od Urbana sem obakrat dobila potrdilo, da je vse zabeleženo in urejeno.

Kje se je zataknilo ne vem. Čakam na Urbanov odgovor. Upam, da se bo vse pozitivno uredilo. Sem pa zaradi tega kar malo žalostna.

Novi izzivi

Od vrnitve s Camina, nekako nisem našla časa in volje, da bi v blog zapisala še kakšno misel ali opisala kakšno drugo dogodivščino. Končno je nastopil trenutek tudi za to.

Že na poti do Santiaga sem pričela razmišljati in se poigravati z mislijo, da bi se letos udeležila kakšnega maratona. Ko sva se vrnila domov, je to razmišljanje prerastlo v končno odločitev. Konec novembra bom v Firenzah poskusila odteči moj prvi maraton. Od kar tečem bolj intenzivno sanjam o tem podvigu. Zdi se mi, da je sedaj napočil pravi čas, da to poskusim realizirati. Prehojeni kilometri v Španiji so me nekako opogumili in mi vlili občutek, da bi letos zmogla opraviti tudi ta podvig.

Časa za prijavo nisem imela več veliko, če sem želela uloviti rok za najnižjo prijavnino. Problem ni bil v plačilu prijavnine, temveč v tem, da na tem maratonu zahtevajo od udeležencev zdravniško potrdilo, da so sposobni preteči maratonsko razdaljo 42,195 km. Kje naj dobim v treh dneh, ki sem jih še imela na voljo do izteka roka, zdravniško potrdilo?
Klicala sem svojo osebno zdravnico, da bi se prijavila na pregled, vendar je ravno tisti dan odšla na letni dopust in bo odsotna cel teden. Poskusila sem priti do zdravnice, ki jo je v tem času nadomeščala, vendar je bila vse tri dni stacionirana na urgenci in ni sprejemala takšnih primerov, kot je bil moj. Pričela sem že malo obupavati... Na koncu sem poskusila izkoristiti še nekaj poznanstev, vendar ni kazalo prav dobro. Rekla sem si, vprašam še dr. J. Če mi je udeležba na maratonu namenjena, bom od njega dobila potrdilo, če mi ni, ga ne bom.
Očitno mi je letos namenjeno, da uresničim tudi te svoje sanje, saj sem od dotičnega zdravnika zadnji dan, to je 30. junija dobila podpisani obrazec. Hitro sem se prijavila in poslala potrdilo po elektronski pošti.

Sedaj poti nazaj več ni! :)

Končno na cilju

Danes ob 14h smo prispeli. Mi je kar malo žal, da je v bistvu konec poti. No ja, jutri naju čakajo še Finistere. Ampak tja greva z avtobusom. Nič več hoje.

 

 

 

 

  

Prijetna presenečenja

Najino popotovanje se žal počasi bliža h koncu. Od Santiaga naju loči le še 61 km.
Zadnji teden je odbrzel mimo z veliko hitrostjo.
 

Včeraj sva se poslovila od Slave in Irene, s katerima sva se zadnje tri dni srečevala v albergih, ker se glede na naše načrte ne bomo več srečali na Caminu. Midva sva po planu primorana na dan prehoditi večjo razdaljo od njiju, ki imata na voljo en dan več kot midva.

Ker pa je na Caminu tako, da se ne moremo vedno 100% držati svojih načrtov, ker nam jih prekriža kaj nepričakovanega, se je to zgodilo tudi tokrat. 

Danes smo se dvakrat nepričakovano srečali na poti. Ob prvem srečanju sta nama povedali, da sta morali včeraj precej podaljšati pot, ker tam, kjer sta nameravali prespati, ni bilo več prostih postelj. Nazadnje sta pristali v istem kraju kot midva. Mislim, da je bilo to 10 km več kot sta nameravali prehoditi včeraj.

Seveda smo se danes ponovno obakrat prisrčno poslovili, s tem, da ne bom nič več presenečena, če se slučajno še kje srečamo.

 

Ker je zadnja dva dni na poti precej več romarjev, ki pridejo na Camino samo na zadnjih 100 - 200 km ali pa še manj, smo si za danes rezervirali prenočišče v albergu, ki je od včerajšnjega oddaljen cca 30 km. Ko smo prispeli do njega, smo bili zelo zadovoljni, ker je videti super. Še bolj smo bili zadovoljni, ko so nas namestili v sobe. Naju, Yolando in Aleksandra (ki se nam je pridružil danes) so namestili v mlin!! Nad namestitvijo smo vsi zelo navdušeni, ker imamo v bistvu hišico zase, z lastno kopalnico in wc-jem. 

Dobro jutro

Danes sem spet po dolgem času dobro spala. Tale albergo mi je res všeč. Kljub temu, da smo šli včeraj spati šele nekaj po enajsti uri, sem se zbudila odpočita. Seveda sem budilko preslišala in se zbudila dvajset minut čez šesto.

Včeraj smo šli precej kasno na večerjo. Šele ob poldesetih. Občutka pa nisem imela, da je že tako kasno, saj se zunaj niti mračiti ni pričelo.

Zdaj pa pot pod noge in gremo novim dogodivščinam naproti.

Nemirna noč

Današnji dan se je pričel precej zgodaj, saj je bila noč precej nemirna, mrzla in razsvetljena, tako da sem komaj čakala, da se zdani in vstanem.

Zvečer sem se zabubila v svojo spalno vrečo in se čez njo pokrila še z odejo. Kljub temu se nikakor nisem mogla ogreti. Nato sem si oblekla še termoflis in se končno ogrela. Kljub temu spanje ni bilo trdno, saj je bil prostor preveč osvetljen in sem se zbujala tudi zaradi tega. Hrupa k sreči ne slišim,  saj si v ušesa zatlačim čepke, ki odstranijo vse zvoke iz okolice. Nekajkrat se mi je že zgodilo, da zjutraj nisem slišala budilke.

Glede na to, da je tudi večina ostalih romarjev vstala zelo zgodaj, sklepam, da so podobno doživljali vse skupaj. Tokrat nas je v prostoru spalo okrog 70. Najbrž si lahko predstavljate hrup, ki nastane, ko jih začne tri četrt na polno smrčati, poleg tega pa postelja na vso moč zaškripa, ko se obrneš v njej.

Že nekaj dni zaporedoma se vsak dan srečujeva z dvema Italijanoma Moniko in Valerijem ter s Španko Yolando. Danes smo istočasno zapustili albergo in pričeli skupaj hoditi, saj smo vsi imeli planiran isti cilj - kraj Portomarino. Občasno je kdo od nas ušel naprej ali pa zaostal, vedno znova pa smo se zopet našli v kakšni gostilnici. 5 km pred Portomarinom smo se zbrali v gostilni,  v kateri smo pojedli kosilo in si v Portomarinu rezervirali 5 postelj v albergu - trenutno je namreč na poti precejšnja gneča in pri najinih vsakodnevnih razdaljah si je vse težje izboriti posteljo. 

Okrog petih smo potem končno pripujsali do alberga. Danes smo prehodili cca. 35 km.

Sreča je na strani pogumnih...

... bi rekla Milena in bi imela prav.

Včeraj je bil precej intenziven dan, kar se tiče hoje. Povzpeti sva se morala na dva precej visoka hriba - kot npr. na Jelenk nato pa še na Porezen, s tem, da sva si "Jelenk" nakopala sama.

Štartala sva v kraju Villafranca del Bierzo, od koder proti Santiagu vodita dve poti - težja (kasneje sva ugotovila, da tudi daljša) čez hrib in lažja, a dolgočasna po cesti. Odločila sva se za pot čez hrib, ker sva upala, da bova s tem kakšen km pridobila. Žal sva si s tem nakopala 4 dodatne km in celotno pot podaljšala s 30 na 34 km. A sva tudi to preživela in brez težav prehodila.

Najin cilj je bila hribovska vasica O Cebreiro. Mene je celo pot skrbelo, da bova prepozno prispela do alberga in ostala brez postelje zato je bil tempo hoje precej hiter. 2 km pod vrhom sva ugotovila, da se tam nahaja nov albergo. Za hip sva se ustavila pred njim in  razmišljala kaj bi bilo bolje, ostati tam ali nadaljevati pot do vrha in upati na najboljše. Spomnila sva se na Milenin moto, da je sreča na strani pogumnih in nadaljevala pot do zastavljenega cilja. K sreči sva prispela na vrh pravočasno in v albergu zasedla 92 in 93 posteljo od 104. Do naslednje vasi je 9 km, ki bi jih težko prehodila, če bi tukaj ostala brez prenočišča. No ja, najbrž bi najela sobo za dva v kakšnem mini hotelčku za precej višjo ceno kot v albergu.

Hrib, na katerem se nahaja vasica O Cebreiro razmejuje pokrajini Castilla y León ter Galicijo. Ko prečkaš to mejo, imaš občutek, da si v drugi deželi, tako se pokrajini razlikujeta med seboj.

Galicija je zelo zelena, kar je posledica obilnih padavin. Področje je predvsem kmetijsko in menda najmanj razvito v celi Španiji.

Se pa v Galiciji dobro je, kar za prejšnjo pokrajino ne bi mogla reči.

Danes sva prispela v Samos. Vas je zelo majhna, ima pa velik samostan s cerkvijo, v katerem se nahaja najino nocojšnje prenočišče. Upam, da se bo dobro spalo. Lahko noč.

Julija in Miguel

Danes sta se nama na poti pridružila Julija in Miguel iz El Espinarja. Sta Markotova prijatelja. Spoznali so pred dvema letoma v Segovii na street jazz festivalu, kamor je šel Marko s Kar češ brass bendom kot fotograf.

Julija je navdušena romarka Camina, po katerem raje teče kot hodi. Dobili smo se v Camponaraya, ki je od njunega doma oddaljen dobre tri ure vožnje z avtom. Skupaj smo prehodili cca. 15 km od najinih današnjih 33.

Pot smo zaključili v Villafranca del Bierzo. Mogoče se nama bosta jutri pridružila še na prvi polovici poti, odvisno od Miguelovega počutja.

Najine težave z nogami so se umirile,  zato je hoja precej bolj prijetna.

Camino po fazah

Tendinitis je nadležna reč. To sem na lastni koži preizkusil v zadnjih dneh. Pa pojdimo lepo po vrsti...

Zdi se kot, da se je do sedaj vse na Caminu odvijalo po fazah.

Prvi dan sva se polna energije zapodila v hrib in čez Pireneje prehitevala vse po vrsti. Zdravstvenih težav ni bilo. Vreme je bilo lepo in precej vetrovno. Francija je bila draga.

Ob vstopu v Španijo (in obenem pokrajino Navarro) so se začele oglašati prve bolečine in pojavilo se je par malih žuljev. Nisva se dala motiti, ker sva vedela, da se bodo mišice po parih dneh privadile naporov, žulje sva pa tudi imela pod nadzorom. Presenetila naju je velika količina dežja in nizke temperature. Kilometre smo skupaj premagovali s skupino Italijanov in Nizozemko. Španske cene so precej bolj po najinem okusu.

Dež naju je občasno spremljal tudi na poti skozi pokrajino Rioja. Več dni sva hodila gor in dol po hribčkih, ob ogromnih vinogradih. Vino je dobro, poceni in se pretaka v velikih količinah. Bolečine so se iz nožnih mišic preselile v kite in po dveh dneh izginile. Veselil sem se že, da jo bom poceni odnesel. Od Italijanov sva se v mestu Logroño poslovila.

Pokrajina Castilla y León naju je pozdravila z bolj suhim in vetrovnim vremenom. Mline na veter iz časov Don Kihota in Sanča Panse so danes zamenjale vetrne elektrarne, ki so posejane precej na gosto. Vinogradov praktično ni več videti. To je dežela vetra in neskončnih žitnih polj.
Odrgnine od naramnic nahrbtnika so zamenjale tiste na bokih. Mučiti me je začel tendinitis na sprednji strani goleni, malo nad nartom. Prva dva dneva sta bila neznosna. Vsi so mi svetovali počitek, le en malo poseben Francoz je rekel, da sta dve možnosti: ali nekaj dni počivati, ali pa nekaj dni trpeti. Glede na to, da sva časovno precej omejena, sem počitek precej hitro odmislil. Ob prvih dveh dnevih težav sva bila prisiljena zmanjšati predvideno razdaljo in sva tako nekoliko zaostala za planom. Kljub manjši prehojeni razdalji so bili to zame najdaljši dnevi do sedaj.

Če bi v naprej vedel, da bo bolečina prisotna cel teden, na vsakem koraku, po 8 do 9 ur dnevno, bi se verjetno odločil drugače.

Zdaj sva že čez polovico najinega "sprehoda" in lepo vreme je že nekaj časa z nama. Oteklina je že pred dnevi (skupaj z bolečino) skoraj izginila. Močno upam, da je poglavje s tendinitisom končno zaključeno in da bo do konca vse prav kičasto, prijetno in lepo... Upati ni greh. :-)

Le kaj naju še čaka?

Najboljša prijatelja Voltaren in Ibubrofen

Od zadnje objave je zopet minilo nekaj dni. Razlog je pomanjkanje časa ali pa ni wi-fi povezave.

Med hojo imam seveda ogromno časa in razmišljam o vseh mogočih stvareh. Danes sem razmišljala o tem, kako je bilo v srednjem veku biti romar. Obutev in obleka sta bili slabi, analgetikov ni bilo. Tudi infrastruktura je bila najbrž slabša, da o nevarnostih, ki so jim pretile sploh ne govorim.

V bistvu nam sploh ni hudega. Obutev in obleka sta kvalitetni in prilagojeni razmeram. Edino kar je najbrž slabše, je naša fizična pripravljenost. Takšna hoja je za naše sklepe in mišice nenavadna in predstavlja za telo velik stres. Posledica so žulji na vseh mogočih in nemogočih mestih, vnetja kit in sklepov ipd. Kljub temu se nam ni potrebno preveč pritoževati, saj imamo tudi za te tegobe odlične pripomočke. Compeed za žulje ter ibubrofen in voltaren za vnete kite in sklepe. Upam si trditi, da skoraj ni romarja, ki se na celotni poti ne bi vsaj enkrat poslužil teh sodobnih pridobitev. Zanimivo bi bilo narediti raziskavo o prodaji teh treh "zdravil ".

Jaz trenutno "zlorabljam" voltaren. Zelo blagodejno vpliva na moja uboga otekla stopala. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj nekateri toliko poudarjajo, da morajo biti pohodni čevlji za vsaj eno številko večji. Danes zjutraj mi je bilo to še kako jasno. Moja stopala so bila namreč kot dve lubenici. Zatekla in okrogla ter precej povečana. Komaj sem jih stlačila v pohodne čevlje. K sreči so se po 15 minutah hoje, ko je spet pričela delovati cirkulacija,  nekoliko skrčila.

Vsako jutro, ko se zbudim,  je precej zanimivo. Najprej preverim v kakšnem stanju so noge. Seveda so ponavadi precej otekle in slabše gibljive. Mislim si, da danes pa ne bo šlo. Vendar se po 15 minutah hoje zgodi čudež. Nog ne dojemam več na tak način in hoja postane precej lahka in normalna. Ponovno se razbolijo enkrat popoldne po cca. 20 in nekaj km. In takrat ponovno pride na vrsto prijatelj voltaren.

Na polovici poti

Minili so trije dnevi, od kar sva se zadnjič oglasila. Nama so zelo hitro minili, kljub bolečinam, ki sva jih prestajala po poti. Te so postale že kar stalnica, sploh proti koncu poti.

Markotov tendinitis se počasi,  a vztrajno izboljšuje, mene pa pete po 20 km še vedno pričnejo neznansko boleti. Z ahilovima tetivama nimam več toliko težav, saj sem si omislila silikonske vložke za v čevlje, ki malo razbremenijo peti. V lekarni,  kjer sem jih kupila so imeli zelo pestro izbiro. Očitno so podobni nakupi med peregrinoti zelo pogosti.

V petek sva prehodila pot od vasice Hontanas do Fromiste, kar znese 32 km.  Zaradi težav z nogami sva bolj počasi hodila, vendar vmes nisva delala predolgih premorov, posledično sva na cilj kljub temu prišla v doglednem času.

V soboto sva šla od Fromiste do Calzadilla de la Cueza, kar znese rekordnih 36 km. Tej razdalji se nikakor nisva mogla izogniti, saj je znašla razdalja med zadnjima dvema vasema 17 km. Ko sem na koncu zagledala vas z albergom, sem od veselja prav zavriskala.

Albergo v katerem sva prenočila je bil čisto nov in zelo lep. Bil je pravo nasprotje albergu prejšnjega dne. Slednji se je namreč nahajal na železniški postaji in je bil v bistvu ena zanikrna luknja. Vendar se takrat s tem nisva preveč ubadala. Jaz sem bila zadovoljna, da je bila v kopalnici topla voda, ko sem si pa v ušesa namontirala še čepke, me ni prav nič več brigalo. Zaspala sem kot ubita in zjutraj celo preslišala budilko.

Danes je sledila tura od Calzadilla de la Cueza do Bercianoz del Camina in prehojenih 34 km. Prehodila sva že polovico poti!

V bistvu sva planirana krajšo pot, vendar sva v Calzada del Coto zgrešila odcep, ki je vodil v mesto. To sva ugotovila šele po kakšnem km. Da bi se vračala nazaj se nama je zdelo nesprejemljivo, zato sva odkruncala do nasledne 6,5 km oddaljene vasi. Verjamem, da se takšne stvari dogajajo z razlogom.

Tokratni albergo je cerkveni. Za prenočišče in hrano se dajejo prostovoljni prispevki. Hospitalerosa oz. gostitelja sta prostovoljca, ki sta včeraj prevzela vodenje alberga za dva tedna. Eden od njiju je Američan, druga pa Angležinja. Skuhala sta nam preprosto večerjo, ki je bila zelo okusna - lečo in solato. Seveda vino ni manjkalo.

Preden smo pričeli jesti, smo prebrali lepo misel o hrani, prijateljih, družini in rumenih puščicah, ki vodijo do cilja. To misel smo prebrali v 13 različnih jezikih; vsi zbrani peregrinosi prihajamo namreč iz 13 različnih držav. Iz Slovenije sva bila samo midva, zato je misel v slovenščini prebral Marko.

Po večerji je "moral" vsak izmed nas zapeti pesmico v svojem jeziku. Ob tem smo se precej nasmejali. Midva sva zapela Kekčevo pesem in požela velik aplavz.

Na koncu smo se še vsi skupaj fotografirali, nato smo se počasi odpravili v posteljo, saj je bila ura že pol desetih. Na Caminu hodimo spat ob desetih zvečer (čeprav zunaj še ni tema) in vstajamo ob šestih zjutraj.

Mislim, da je bil to do sedaj moj najlepši večer na Caminu. Upam, da bo še veliko takšnih.

Je bela cesta

Kaj naj rečem? Da je postalo težko.  Zelo težko. Problem je,  ker je potrebno v enem dnevu prehoditi preveč km naenkrat. Noge so se pa pričele temu upirati.

Markotov tendinitis se sicer zelo počasi izboljšuje, vendar pa naju precej ovira in zelo počasi napredujeva. Danes so se meni začela oglašati narastišča ahilovih tetiv. Ko sva po dolgi mučni 32,5 km hoji končno prilezla na cilj v Hontanas, sem si pripravila zelo hladno kopel za noge in jih 20 minut namakala, da je bolečina popustila.

Da ne bom samo jamrala, danes skoraj ni deževalo, kar je zelo dobro. Prva polovica poti je minila zelo hitro. Tudi pokrajina je bila lepa in zanimiva. Na poti sva si privoščila obilen in dober zajtrk oz. kosilo. Mislim, da po končani poti ne bom imela nič manjše telesne teže.

Včeraj sva bila v Burgosu, ki je kar veliko in lepo mesto. Katedrala je res veličastna, vendar je za ogled potrebno plačati vstopnino, zato si je nisva ogledala.

Albergo v katerem sva spala je bil precej nov in lep. V njem sva zopet srečala Slovence - Slavico in Ireno ter Toneta, ki kolesari po Caminu. S kolesom se je odpravil na Camino od doma. Spali smo v isti sobi, s Slavico in Ireno celo na istem dvojnem pogradu. Oni dve spodaj, midva zgoraj. Z njima sva tudi danes v istem albergu.

Kje so vsi Američani?

Še en dan je minil na Caminu. Danes sva prehodila pot iz Cirueñe v Belorado, kar znese cca. 26,5 km. Vreme nam je bilo precej naklonjeno, saj je bilo rahlo oblačno in tudi nekaj sonca smo imeli. Deževalo k sreči ni. Je pa zato celo noč lilo kot iz škafa in tako kot sem napovedala, oprano perilo niti približno ni bilo suho. Se je potem sušilo celo pot na nahrbtniku.

Po poti sva se z Markotom spraševala kam so izginili vsi Američani, ki sva jih prva dva dni srečevala na poti. Ko sva prispela v albergo, sva ugotovila, da se skrivajo v njem.
Ampak res je danes tukaj cel kup Američanov. In jih ne moreš spregledati, ker so tako glasni. Se z lahkoto kosajo z Italijani.

Drugače je tukaj največ Špancev, Italijanov, Ircev, Nemcev in južnih Američanov. Srečala pa sva dva dni nazaj tudi dve Slovenki. Smo bili v istem albergu v Torres del Rio. Vsi smo startali na isti dan v St. Jean Pied de Portu, vračamo pa se z enodnevnim zamikom.; midva na nedeljo, oni dve na ponedeljek. Mogoče se še kje srečamo.

Drugače pa kar ne morem verjeti, da je danes že osmi dan, od kar sva na poti!! Marko je imel danes malo težav s kitami ob desni goleni. Upam, da bo jutri bolje. Jaz danes nisem imela posebnih težav. Le peti me pričneta proti koncu - nekako po 20 km - neznansko boleti. Pa bolečino poskušam ignorirati in nekako prikruncam na cilj. :-D

Tipičen dan na Caminu

Odločil sem se, da napišem eno objavo za tiste, ki si ne predstavljate najbolje kaj počneva cele dneve v Španiji.

Vsekakor nama ni dolgčas in včasih na koncu dneva celo zmanjka časa in energije za dnevniški zapis.

Navadno se zbudiva pred 6. uro, si oskrbiva žulje, na hitro pomasirava najbolj boleče mišice na nogah, spakirava nahrbtnike ter se odpraviva na pot.

Včasih zajtrkujeva kar v albergu, drugače pa si dan prej kupiva zajtrk v trgovini.

Večina dneva mine ob hoji. Navadno ta del dneva traja od osem do devet ur - kar en dober šiht. Glede na najin plan morava vsak dan prehoditi približno 30 km.
Med hojo se navadno nekajkrat ustaviva, da si noge vsaj malo opomorejo. Če greva v pravem trenutku mimo kakega bara, se ustaviva na kozarcu pomarančnega soka, sendviču in izkoristiva priliko za WC.

Ko popoldan prispeva v izbran albergo, nama najprej žigosajo potni list. Sledi strečing, pranje perila, tuš, oskrbovanje morebitnih žuljev in masaža kritičnih delov.

Ko je to urejeno, se lahko končno malo zrelaksirava in si privoščiva en glaž vina. Včasih sledi foto sprehod po vasi. Mojci navadno začuda ni do sprehoda, jaz sem pa do sedaj še nekako našel energijo.

Kmalu sledi večerja - največkrat se odločiva kar za romarski meni, ki stane nekako od 8 do 10 eur. To niti ni veliko, ker so porcije precej konkretne, hrana dobra, v ceno pa je všteto tudi vino (kozarec do pol litra na osebo).

Po večerji je ura hitro 10, ko se navadno zaklenejo vrata alberga. To se morda zdi zgodaj, ker v Španiji se takrat družabno življenje šele začne. Žal je romarski urnik malo drugačen in organizem s pridom izkoristi vsako uro, ki je na voljo za regeneracijo. Navadno zaspiva v trenutku, ko se namestiva v horizontalo. Največkrat kar s čepki v ušesih, ker se v skupnih sobah skoraj vedno najde za en zborček smrčačev.

No, zdaj veste. :-)

Težki in lepi dnevi

Tale Camino postaja precej naporen. Ampak midva se ne dava.

Ko sem doma planirala pot po dnevih, nisem preverila, ali so v vseh krajih,  v katerih naj bi za tisti dan zaključila s hojo, prenočišča. Prepričana sem bila, da so, vendar sem se motila.

Sedaj se nama je že dvakrat zgodilo, da sva morala pot podaljšati za 5 km, da sva prišla do postelje in tuša. Kar je precej utrujajoče. Je pa res, da nikoli ni bilo rečeno, da bo enostavno.
Žal sva morala tudi danes podaljšati etapo za 5 km. Iz Navarrete sva prispela v Cirueño. Prehodila sva 33,5 km. Naporno.

Danes sva prispela v malo poseben albergo v Cirueñi (pokrajina Rioja). Poseben je zaradi lastnika. Tisti, ki ste gledali film The way, se mogoče spomnite Ramona. No, tale možakar naju malo na njega spominja. Ni tako nor kot Ramon, je pa vsekakor poseben.
Da ga ne bom samo opravljala, moram povedati, da nama je odredil sobo s tremi posteljami, s tem, da je ena postelja prazna. Se pravi, da imava svojo sobo. Luksuz!

Trenutno čakava na večerjo,  ki jo je skuhal "Ramon". Me prav zanima, kaj nam je pripravil. :-)

Drugače so pa včasih tele skupne večerje v albergih prav zanimive in zabavne. Smo zbrani peregrinosi z vseh vetrov in se pogovarjamo v španščini, italijanščini, angleščini, francoščini in nemščini. Z nekaterimi takoj najdeš skupen jezik in si si simpatičen, z nekaterimi pa pač ne.

Včeraj sva se poslovila od Italijanov in Nizozemke. Je bilo prav ganljivo slovo. Smo se poslavljali pol ure. Še dobro da je FB, ker tako ostajamo še naprej v stiku. Pa vsi tako pljuvamo čez FB. Ob takih primerih je prav koristen in uporaben.

Danes je bilo vreme zelo primerno za hojo. Oblačno in brez dežja. Žal je začelo okrog 19h deževati. Pa bodo jutri cunje zopet na pol suhe, se pravi še mokre. Upam, da se vsaj nogavice posušijo.

Včeraj sem si kupila tri pare bombažnih in sem danes obula dva para, enega povrhu drugega. Očitno sem res alergična na volno,  ker je danes precej bolje. Mami, ko se vrnem, dobiš 4 pare odličnih pohodnih volnenih nogavic. :-) Upam, da nisi tudi ti alergična na volno. ;-)

Sedaj grem pa na večerjo z Ramonom. :-D

I'm back. Bilo je zanimivo in tudi okusno. Kaj smo jedli ne vem. Mislim, da je bila leča z zelenjavo in še neke žitarice. Suzi, nekaj zate, hehehe. Malo je spominjalo na jed, ki smo jo vsi, razen tebe, jedli v Egiptu.

V dobri družbi gre lažje

Včeraj je bil do sedaj najbolj naporen dan. Prehodila sva 35km. Mislim, da je to največj kar bova v enem kosu prehodila,  več najbrž ne zmorem. Teh 35 km v bistvu ni bilo planiranih. Po najinem urniku bi morala hojo za ta dan zaključiti v Villatuerti in prehoditi 31km. Ker pa so najini trenutni sopotniki šli do Estelle, sva se jim pridružila.

Že dva dni v bistvu hodiva v družbi štirih Italijanov in ene Nizozemke. Moram reči, da je prav zabavno. Že v Roncesvallesu smo bili v istem albergu - midva sva spala na istih pogradih, kot dva od njih - zgoraj. Potem smo se ves čas srečevali in pričeli skupaj hoditi in iskati prenočišče.

Ker smo včeraj prispeli v Estello precej pozno, so bili albergi že zelo zasedeni, zato smo se ločili in prespali v različnih albergih. Zjutraj smo se ponovno dobili in nadaljevali pot skupaj. Jutri se bomo razšli, saj dva odpotujeta domov, trije pa za jutri planirajo krajšo pot. Midva nameravava prehoditi 33km. Upam, da ne bo težav. Včeraj sem bila tako utrujena, da še jesti skoraj nisem mogla. Komaj sem se privlekla do centra mesta, kjer sva večerjala in nazaj v albergo. V albergu sva zasedla zadnji dva postelji. No ja, Marko je dobil le jogi na tleh, a sva bila čisto zadovoljna.

Danes smo prispeli v Torres del Rio. Tokrat so se drugi prilagodili nama in pot podaljšali za 7,5km. Perilo smo že oprali, se študirali in si zmasirali noge. Sedaj še povečerjamo in gremo spat. Jutri pa upam na najboljše.

Danes sem zjutraj s težavo vstala in se nikakor nisem mogla zbuditi. Sem po svetu hodila kot zombi celo dopoldne.

Drugače se pa na tem Caminu dogajajo čudne stvari. Pojavljajo se težave, ki jih doma nisem nikoli opazila. Trenutno imam težave z alergijo, ki mislim, da jo imam zaradi volnenih nogavic. Danes sem si noge povila z elastičnimi povoji, da koža ni prišla v stik z volno. Izpuščaji niso veliko boljše, slabše pa tudi ni. Bomo videli kaj bo. Ob prvi priliki pa si bom kupila nove sintetične nogavice.

Walk this way...

Oznake ves čas skrbijo, da ne skrenemo s prave poti.